Slovensko ljudsko gledališče Celje je v novo sezono krenilo z igro, ki se jo po navadi podnaslavlja kot igro o umetnosti in ljubezni, razpeto med generacijami. Utva Antona Pavloviča Čehova je na naših odrih bolj redka ptica, tudi zato, ker mora predstaviti razmislek o uporabi umetniške forme, funkcije umetnosti in odnosa do njene zgodovine. Režiser Janez Pipan se je v triurnem maratonu temi izdatno posvetil, jo razširil na analogne tematike in aktualistično osredinil: kaj je torej z umetnostjo danes?

Če so bile Čehovove zahteve po čim bolj okleščeni in preprosti igri ter verbalnem umiku v simbolističnih zamolkih nekdaj nedoumljive in celo sporne, se dandanes zdijo že kanoniziran del splošne uprizoritvene prakse. Tega se zaveda tudi aktualna uprizoritev, četudi postavlja dogajanje v čas in kraj nastanka drame, torej v Rusijo na konec 19. stoletja, in četudi se v režiji spoštljivo oklepa čehovljanskega duha in črke ter odpira prostor sredi ničesa predvsem privlačni razstavi razgibanih igralskih pejsažev. S trkom (prostorskih) razmerij se izpolnitev osebne prihodnosti karakteristično odmika na nedosegljivi horizont (scenografija Marko Japelj). Vse je korektno "čehovovsko".

Kakšne so lahko v tem kontekstu nove umetniške forme, katerih glasnik je Trepljev? Umetniški upor Trepljeva proti izumetničenim gestam njegove slavne mame, vase zagledane igralke Arkadine (Lučka Počkaj) in njenemu spremljevalcu, literarnemu biseru Trigorinu (Renato Jenček učinkuje predvsem prezenčno, kot nepremakljivi živi spomenik) estetsko odrezavo in dovolj radikalno zareže v stilu ruske avantgarde: na sredo abstraktne (kubo)futuristične kulise se - sicer življenjsko iskriva, a polna mladostne naivnosti - zapodi Zarečna (Nina Rakovec), z vihravo svežino v stilu Isadore Duncan. A še preden se zavesa sploh odgrne, navzoči že javno posecirajo Trepljevo besedilce, kar v prizoru umetniškega debakla efektno izstopa v historično utemeljeni, interpretativno konsistentni ter mestoma preveč ilustrativni režiji.

Pipan svet generacijske, ljubezenske in estetske konkurence strukturno poveže in učvrsti z odmevi: trpkemu joku Andrejevne (Jagoda) odzvanja histerična krčevitost Mašinega joka, njenemu obup Zarečne in paralelno infantilno izsiljevanje Arkadine ter še srdit izpad Trepljeva. Veriga neuslišanih ljubezni jih usodno poenoti: končajo kot majhna ideja za novelo - ali mrtva utva kot simbol v letu spodsekanih sanj. Stanje slabša gmotna neusmiljenost, ki je vpeljana prek ultimativnih zahtev gromkega oskrbnika (Miro Podjed) ali tarnajočega moža Medvedenka (Vojko Belšak). Val izpadov takoj samokontrolirano onemi v pianissimo (glasba Miha Petrič), notranjost razrvanih stanj pa najprecizneje poda Maša Pie Zemljič, ko decidirano in neizprosno požira grenkobo med solzami in vodko.

Podobno pritegne Trepljev Aljoše Koltaka: v skromni podobi, a z ognjevito gestikulacijo, kostumografsko utelešenje Kazimirja Maleviča (kostume je zasnovala Bjanka Adžić Ursulov), od koder se suprematizem vertikalno razvleče v dekoracijo rdečega kabineta, v katerem Trepljev medli. Pipan v Utvi aktualistično in tezno jasno izpostavi problem današnje umetnosti: sestradana in psihično izžeta Zarečna z divjimi očmi pasus o smiselnosti (trpljenja) umetnika formira kot parolo, ki sega čez fiktivne okvire, in jo naslovi direktno na publiko. Ko se nato aluzijsko obnovi prizor debakla, kjer veseljaška družba brezsramno intervenira v intimni prostor Trepljeve umetnosti, lahko temu sledi le še - finalni strel.