Gregorčiča po njegovem nastopu duhovniške službe igralsko utelesijo trije: sloki Peter Harl je vase zazrti "mladi Simon" z omejeno telesno dinamiko; Blaž Valič začrta lok od zavesti o samosti, pobitosti ob javnem sprejemu prvega zvezka Poezij (1882) do prepričanja, da je njegovo pravo mesto v hribih; Ivo Barišič kot Simon v sklepni fazi življenja je gosta prezenca, po vseh letih še kar instrumentalizirana v obračunavanjih med svobodomisleci in tradicionalisti, in še vedno dvomi. Krepek in zanesljiv je Fran Erjavec Gorazda Jakominija, medtem ko Vesna Vončina igra rjavolaso eterično Dragojilo Milekovo kot "mlado" bitje, ki se ji življenje še odpira.

Rekonstruiranje Gregorčičeve "objektivne" osebne zgodovine pesnika je vzporedno razširjeno s filmsko projekcijo na visokih belih platnih, ki se s kompaktnima vlogama zrelih igralskih obrazov Marjute Slamič in Mateja Puca preseli na hodnik pred bolniško sobo umirajoče stare matere, sicer tudi aleksandrinke. Slamičeva je divje gnevna in očitajoča, brez razumevanja za bratovo pripadanje "vatikanskemu bratstvu", pomanjkanje ljubezni ji je dedna lastnost. Pučeva energija je notranje umirjena, uglajeno razumevajoča, ne zaletava; ve, da racionalne razlage včasih odpovedo, tudi ob vesti, da je bil tudi njun dedek župnik.

S tem drobnim dodatkom, ki je podan skoraj med vrsticami, doda ta shematična dramska montaža znanim dejstvom še "problematično" tezo, ki je uradne biografske skice ne vključujejo - in z abstrahiranjem nevidnega kosa zgodbe zakorači v polje tako imenovane dokumentarne fikcije. Ta "vložna" zgodba nadene Gregorčiču aktiven značaj, ki ga sam sicer ni oddajal, prefinjeno razbije "mit" o njem, ga dinamizira in mu doda manjkajočo intrigantnost. Združi vizualno ugodje in provokativno hipotetičnost, razen tega pa brez oklevanja poveže "goriškega slavca", vpetega v zahodni del slovenskega narodnega ozemlja v okviru avstro-ogrske monarhije, s sodobno percepcijo. Hipoteza, ki na poseben način legitimira polje trača, se zdi navsezadnje skoraj povsem kredibilna. Vsi pogoji zanjo so tu: konflikt tenkočutnega, za učiteljsko kolegico Dragojilo zagretega pesnika (zaradi nje je bil kazensko premeščen) z dogmatiko Cerkve, ki jo je poosebljal avtoritativni bogoslovec Anton Mahnič, si ogledujemo le še kot neživo tvar. Predstavi pa daje velik melodramski potencial tudi lik matere, Dušanka Ristić jo igra kot trdo in očitajočo podobo v dalji (najbrž se zaradi nje pesnikov eksistencialni obup ni nikoli razvil v zanikanje katoliške doktrine). Kot govorijo dejstva, v Gregorčičevem odzivu ni bilo subverzivne čezmernosti, odreagiral je trpno in se ni uprl zamreženosti v kalupe, poslanstva, imperative (delovati narodno mobilizacijsko v neposredni bližini romanskega elementa), le umaknil se je na Gradišče, kjer je pasivno poražen kupil posest in obdeloval zemljo.

Dodatek svobodno asociativne, celo rahlo rumeno obarvane fikcije, ki jo predstava nakaže kot enega od možnih scenarijev, pa pred nami vzpostavi domnevo vitalističnega Gregorčiča. Predstava tako ni didaktična žaloigra o odpovedovanju, ne epitaf, ki bi izstopil iz sfere umetnosti. Invencija predstave je v kombinatoriki strukture, ki že vizualno poišče drug stil in (ob pomoči dolge vrste sodelavcev) združi dva medija, s tem pa tematizira pojem osebne sreče, potlačenih razmerij, nezmožnosti razumevanja in časa prav skozi umiritveni učinek filmske naracije, katere čari danes v objektivnem smislu obvozijo gledališko podobo. "Mitološki" profil pesniškega tenkočutneža zanima predstavo manj kot, recimo temu, Gregorčič za današnjo rabo, z vsemi vprašanji in razmislekom, ki ga razpre, če njegovo zgodbo rahlo prikrojimo. In prav v fiktivnem dopisu, ki ni falsifikat, le nakazanje možnosti, kaj je mogoče danes početi z zgodovino, je ključ učinka Nede R. Bric. Natanko zato kompaktnost tega svojevrstnega poskusa kljub nihanju pritegne bolj, kot se to običajno pričakuje od dokumentarne biografije.