Literarna predloga, ki ji je lastna predvsem dialoškost (e-korespondenca z vselej pričakovanim odgovorom oziroma novim sporočilom), deluje kot "hvaležen material" za predelavo v dramsko obliko; toda njeno uprizarjanje vsekakor predstavlja poseben izziv za ustvarjalce, saj v komunikaciji med osebama umanjka neposreden stik - fizična navzočnost.
"E-roman" avstrijskega pisatelja Daniela Glattauerja sta v istoimensko dramo prenesla Ulrike Zemme in avtor sam; medtem ko roman (v prevodu Neže Božič je pri nas izšel lani) "hrani" elektronska pisma v desetih poglavjih, odrska priredba (njen prevod podpisuje Lučka Jenčič) ubere svojo, iz številnih prizorov sestavljeno, sicer pa dvodelno celoto. Pri tem opušča nekatere segmente e-ljubezenske zgodbe, ki jo "spočne" napačno izpisan e-naslov, med njimi Mio, tretjo osebo, rezultat njenega posredništva in vir novih "turbulenc" znotraj e-razmerja med protagonistoma, za katerega je značilno, da v vse intimnejšem približevanju skorajda do konca ohranja distanco vikanja. Slovenska praizvedba drame, ki je nastala v režiji Alena Jelena in dramaturgiji Marinke Poštrak, zrahlja komponento njegovega profesionalnega (jezikovno-psihološkega) interesa zanjo, dramatizaciji pa doda kratek odlomek iz romana, ki poudari krhkost in neoprijemljivost njunega virtualnega odnosa.
Težavnosti uprizarjanja bližine, ki je virtualna in ne fizična, se romantično intonirana uprizoritev loteva z osredotočanjem na samo igro, čeprav besedilo postavi v vizualno precej bogat prostor. Scenografka in kostumografka Vasilija Fišer poskrbi za ločeni, a hkrati tesno povezani stanovanjski sobici, v katerih si dopisovalca med "e-komuniciranjem" dajeta opraviti z nekaterimi dnevnimi "nujnostmi", kot je preoblačenje. Bivata znotraj omejenih površin, ki ju v širša prostorja (ali tudi svetovja) umeščajo scenske projekcije Tanie Mendillo (včasih je to stanovanjski okoliš, drugič atmosferske kompozicije). Uprizoritveno dejanje je tako polno, mestoma prepolno - zlasti razlag; je skorajda nenehoma v teku, ki pa ga zaustavita povedni pevski manifestaciji misli nanj oziroma nanjo. Stik tako vznika iz njunih (čustvenih) odzivov, ki plastijo odnos e-ljubimcev sredi tridesetih, "srečno" poročene Emmi in kroničnega ljubezenskega povratnika Lea.
Vesna Pernarčič in Rok Vihar Emmi in Leu podata polnokrvni odrski podobi: žensko precej naglih reakcij, ki v spletni komunikaciji pokaže tako odločnost in drznost kot tudi razburjenje in občutljivost, ki zna zavrtati v intimo drugega, a nanj tudi projicirati lastne predstave; in moškega, ki je v primerjavi z njo bolj zadržan, izkaže večjo pretehtanost v odzivanju, zato pa se toliko bolj čustveno razlije v stanju prijetne okajenosti; ki se ji prepušča, a v posameznih stopnjah njunega odnosa hkrati ohranja suspenz. To ljubezensko zgodbo razvijajo besede, a na odru jo poganja stik v nestiku, v svet katerega nenadoma poseže zunanjost, glas Emminega moža (Peter Musevski). Učinkovita uprizoritvena intervencija v odnos, ki začenja prestopati meje virtualnega.
