18. izdaja festivala, ki se je od svojih "multimedijskih" začetkov postopoma osredotočil na uprizoritvene umetnosti, letos vključuje program mednarodne gledališke mreže NETA (Nova evropska teatrska akcija, ki združuje predvsem organizacije z jugovzhodnega evropskega območja); v okviru tega programa sta bili na festivalu nato v soboto prikazani še predstavi 33 obratov koreografinje Sanje Nešković Peršin ter Revizor v režiji Veljka Mićunovića in izvedbi Črnogorskega narodnega gledališča iz Podgorice. Ob že tradicionalnih festivalskih premierah se programski sklop NETA primerno vključuje v celoto, ki se letos predstavlja pod tematskim sloganom Konec ali začetek? in se sprašuje o dveh ključnih postajah vsakršne poti.

"Dekonstrukcija" mitologije

Ex Ponto je torej letošnjo izdajo uvedel po že ustaljenem principu: za začetek je ponovno izbral svežo mednarodno koprodukcijo. Medtem ko je lanska predstava Kralj umira izšla iz Ionescove dramske predloge, v temelju predlanske Kasandre pa je bilo "usodno" srečanje z neko vedeževalko, je Leksikon Yu mitologije zastavljen kot nekakšen odgovor istoimenskemu knjižnemu "pojmovniku", priljubljenemu delu, ki zaobjema jugoslovansko popularno kulturo, a mu manjka primerne refleksije. Režiser Oliver Frljić, zdaj že kar "stari" znanec slovenskega gledališkega prostora - v SMG je lani zrežiral predstavo Preklet naj bo izdajalec svoje domovine!, med drugim pa je na lanskem Ex Pontu gostoval tudi z uprizoritvijo Pomladnega prebujenja - že nekaj časa izkazuje gledališki interes za ukvarjanje z Jugoslavijo in njenim razpadom, odziva na (jugo)nostalgičen, jezikovno hegemoničen in še kakšen Leksikon pa se je lotil z razgradnjo, in to tako vsebinsko kot formalno.

Razkrivanje mitoloških mehanizmov Frljić vpne v posredovanje konkretnega gledališkega procesa, nastajanja same predstave, ki se sestavi v niz večvrstnih fragmentov: v izhodiščnem zastavku je to oblika kviza, ki pa se pravzaprav nato izkaže le za nekakšno odskočno desko; odrski nastop dramaturginje Jasne Žmak "razgali" uprizoritveni postopek vzporejanja mitov s trači; odnos do nekdanje skupne države po malem izrazijo igralci kot oni sami; k temu se priključuje še odnos do takšnega izražanja odnosa. Skratka, predstava dodobra pokaže nase, na lastno idejno zasnovo, pa tudi na svoje uprizoritveno uresničevanje - in to že z uvodno personifikacijo, njenim ugledališčenjem, s konstrukcijo, ki ji sledi dekonstrukcija.

Peščica uprizoritvenih drobcev

Leksikon Yu mitologije, kot ga zasnujeta Frljić in Žmak, izbere zgolj nekaj akterjev v jugoslovanski, predvsem filmski zgodovini, delce njihovih zgodb pa podaja z biografskim predrugačenjem (ali tudi "tračarjenjem"). Res, miti lahko zrastejo iz nerealne osnove, v mite prerastejo vsebine, ki polnijo strani rumenega tiska. A koliko moči izkaže takšna (jasna) zamisel v prevpraševanju mitologizacije Jugoslavije in konkretnih raznovrstnih spominov nanjo? Frljićev postopek navsezadnje zgolj razstavi nekaj arbitrarno izbranih drobcev, s tem pa že avtomatično ne odpre prostora za globlji razmislek o širšem polju, ki mu pripadajo. Tudi zato, vsaj tako se zdi, dodaja zanj sicer značilne prizore gledališkega razgaljanja, v katerih so med drugim skicirani različni pogledi na razpadlo državno tvorbo.

To "pluralnost" na drug način odraža prisotnost štirih jezikov, skozi katero si režiser enkrat prizadeva vzpostaviti humorne momente, spet drugje pa pokazati na razlike ob privzetju drugega jezika. Predstava je pravzaprav polna ponovitev, ki nastajajo z vključevanjem nastopajočih in njihovih jezikov; v teh ponovitvah je mogoče ugledati tudi delovanje mitologizacije. A v vseh ponovitvah, značilnih prijemih, podaljševanju razvidnega tiči še nekaj: skromnost osnovnega uprizoritvenega materiala. Paradoksalno ali ne, Frljić se na Leksikon Yu mitologije odzove s cvetoberom alternativnih mitov, ki jih zveže z nekaj značilnimi zapisi pretekle zgodbe (močno vlogo ima pri tem živa glasbena izvedba skupine Foltin). S problematiziranjem mitologije je pri številčnem občinstvu tako vzbudil veliko zanimanja, a njegovo obravnavanje nekdaj skupnega kulturnega prostora je v praksi krepko zaostalo za sicer dovolj trdnim idejnim prijemom tematske osnove.