Po prvencu, ki je leta 1988 izšel onkraj meje v italijanščini, je leta 1995 pri italijanski založbi objavil dvojezično zbirko Per certi versi / Po drugi strani, v kateri so slovenske pesmi prevod prav tako zamejskega pesnika Marka Kravosa. Izbor njegove poezije pod naslovom Leta na oknu v enojezični slovenski izdaji in prevodu Taje Kramberger je leta 2001 izšel pri tržaški založbi, njegova zadnja italijansko-slovenska zbirka pesmi Marginalia / Marginalije pa je lani izšla v zbirki Mi pojemo v puščavi pri KUD Franceta Prešerna. Tokrat sta zbirko s sodelovanjem avtorja prevedla Pavlina in Iztok Osojnik, slednji pa je prispeval tudi spremno besedo. V njej k branju Obitove poezije napoti z ugotovitvijo, da geografsko poreklo avtorja ne more biti usoden označevalec sodobne poezije, kvečjemu predstavlja nekakšno točko, v kateri si univerzalni glas postavi šotor.

Iskanje geografsko-kulturne preddoločenosti v Obitovi poeziji bi gotovo rodilo sadove, saj je tok lirike do določene mere vedno prepuščen (pre)usmerjanju interpreta, vendar pa Obitova poezija, kot se zdi, ne raste nujno ali predvsem iz političnih dimenzij bivanja njegove osebe. Bivanje na robu, ki ga sugerirata naslov zadnje zbirke in cikel v njej, resda kaže na določljive koordinate podob eksistence bodisi na simbolni bodisi na geografski meji (na primer pesem s Kosovelom, kraški pejsaži, socialna tema naslovnega cikla), vendar branje razkriva, da je "poročilo z roba" zlitje dveh bivanjskih izkustev. Delno ga je mogoče pripisati zunanjim parametrom, delno pa predstavlja nedoločljivo, posamezniku avtentično odtujenost življenju, ki ga ne gre zravnati na morebitno skupnostno izkušnjo. Rekli bi, da je Obitova poezija pričevanje eksistence, ki o robovih bivanja govori iz gordijskega vozlišča zasebnosti, kulturna dvojnost pa je le eden od nivojev, na katerih se oddaljevanje od sveta godi, če seveda biografizme sami povabimo v pesem.

Avtor skozi celotne Marginalije svojo perspektivo prepušča različnim situacijam in legam, odločno pa se izogiba predvsem za sodobno pesništvo značilnim zaokroženim avtobiografizmom in jih nadomešča s prevzemanjem vlog, z uprizarjanji, ki nimajo vzročno-posledičnih indikatorjev, z gradnjo podob, ki so zmuzljive kot predivo sanjskih slik, tudi kadar je subjekt tehnično lociran v kraj odhoda, prihoda, tranzita ali nenehnega vračanja. Pesmi v zbirki so večinoma strukturirane v ciklih, ti pa nosijo različne tematske poudarke. Cikel Marginalije je, kot subjekt uvodoma reflektira, nekakšno stapljanje z nasiljem obilnih podatkov, v katerem pozornost usmerja k različnim družbenoaktualnim podobam, pri katerih je čustveno življenje pesmi očitno na strani čudenja in jeze, ki sta v pesemski govorici toliko bolj izkazani, kolikor bolj sta v svetu, ki ga pesem naslavlja, marginalizirani in neuporabni. Četrta pesem cikla v grenko ironični aluziji na romantično gledanje na svet prinaša podobo subjekta, ki namesto bukoličnega prekipevanja življenja opazuje gradnjo predmestnih hiš v tamponskih conah. Stagnacija konstruktivnega besa, ki ga v ciklu kot odmev iz preteklosti simbolizira Srečko Kosovel, se v nadaljevanju zbirke občutljivo siplje v zaznamke o pesniškem stanu, fizičnih premikih kot opominu duševnega nemira in v podajanje izrazito ambivalentnih slik medosebnih razmerij.

Skozi celotno zbirko ostajajo konstante nekakšna odložena čustva, ki se izraziteje prikažejo - paradoksalno - v medstanju, v negotovosti, v dvomu, v aktu izpuhtevanja: "Mračna jeza / izpuhti, ne da bi karkoli spremenila ali pustila vonj". V sklepnem ciklu Težave pri požiranju se kaže temeljno občutje Obitove poezije, ki si kontinuirano prizadeva za oblikovanje čustvenega in tudi že vrednostnega odnosa do pojavov v svetu, kjer se velik del izpodbijanja udobnega konformizma in privatizma odvija prav v visoko strukturiranih govoricah, kakršna je pesništvo. Nenavadna senca tega govora, ki po trdnih referencah stremi tudi v preteklost in v refleksijo lastnega pesniškega stanu, pada tudi na obča znamenja, v Obitovem primeru v obliki reinterpretacije fenomena Srečka Kosovela, separatista, federalista, avtonomista, integralista, dogmatičnega, nepremišljenega glasu, kot mu pravi: "/.../ če bi živel danes, verjetno ne bi veliko / napisal - le nekaj besed v spomin / tega usmiljenja vrednega sveta."