Veno Taufer je zanesljivo eno osrednjih literarnih imen slovenskega 20. stoletja. Med drugim je s svojim prevodom Eliota v deželo zanesel pesniški modernizem in ga nato v svoji poeziji pripeljal do enega od domačih modernističnih vrhov, s katerega je kasneje sestopil še do postmodernizma. Veliko mu dolguje slovenski teater, kamor je - obogaten s triletno londonsko eksistenčno izkušnjo - pomagal prodreti avantgardnim prijemom in različnim eksperimentalnim vidikom. Danes ostaja aktiven predvsem kot prevajalec, nazadnje smo se lani veselili njegovega prevoda Lesa Murraya, pomembnega predstavnika sodobnega avstralskega pesništva. Veno Taufer je za svoj lirski opus, prispevek h kulturi in za razvijanje slovenskega jezika letos prejel zlatnik poezije, ki mu ga bo podelila celjska Fit media v sklopu avgustovske podelitve Veronikine nagrade.

Ker smo ravnokar praznovali 20. obletnico osamosvojitve, naj vas najprej vprašam, kako sami gledate nazaj na osamosvojitveno zgodbo, v kateri ste sodelovali kot eden osrednjih členov pobud, ki so prihajale iz pisateljskih vrst.

Predvsem ta zgodba ne sme postati mit. To je živa zgodba, ki še zmeraj teče. Sodim, da smo doživeli, kar smo hoteli, vendar je država sama na sebi silovito odvisna od participacije ljudi, svobodnih posameznikov. Z njimi stoji in pade, z njimi je ugledna in z njimi je lahko neugledna. Od tod to naše trenutno razočaranje, skoraj šok. Šok ob spoznanju, da so ob aktu osamosvojitve začele razpadati tiste vrednote, ki smo jih postavljali v ospredje, predvsem človekove pravice, samoodločba narodov in vse, kar iz tega sledi. Uveljavljanje človekovih pravic terja od ljudi državljansko zrelost, predvsem osebno etično zrelost.

Morda je bivša država res začela razpadati, ko je postala občutljiva za sunke etično prebujene civilne družbe, a danes je politični stroj povsem neobčutljiv in v najboljšem primeru odkrito posmehljiv.

To je centralno vprašanje. Vse te stranke, ki so nastale po ali ob osamosvojitvi, so kopirale tisto prvo stranko, ki je vladala 45 let in si lastila državo. Vse te stranke si lastijo državo, vse so egoistične in narcisoidne. Državljansko, državniško nezrele. Proces, ko se politika navzema omike, traja marsikje desetletja. Da se zave, da politična stranka ni alfa in omega političnega življenja. Da se na oblasti stranke menjavajo, da upoštevajo drugo stranko, kot to velja tudi v medsebojnih odnosih ljudi. Stranke so glavni krivec razpada etosa, ko dopuščajo, da njihovi člani počnejo kar koli, samo zato, ker so njihovi. Na plano so prišli grabež in slepota za druge. Še več, sovraštvo do drugih, naravnost penasto sovraštvo.

Vprašanje je, kaj lahko civilna družba ob tem naredi. Kaj lahko naredijo intelektualci, konec koncev je od njihovega zgodovinskega nastopa minilo samo 20 let?

Edino upanje je, da bodo nastopile nove generacije. Saj so že tu, a ne morejo zraven, ker se ti stari sloni ne umaknejo.

Najbrž to pomeni, da se vendarle morajo odločneje angažirati tiste strukture, ki že imajo izkušnje in ugled. Kaj menite o današnji vlogi Društva slovenskih pisateljev? Zakaj zveni po malem smešno, ko se društvo oglasi s protestnim pismom in predlaga politično spametovanje in pravičnost za vse?

To je komplicirana zadeva. Včasih so bile stvari jasno razmejene, na eni strani smo bili pisatelji in intelektualci, na drugi politična kasta - in bila je ena sama. Politika pa je danes mnogo bolj dnevno umazana, škandali so vsem na očeh. Partija si razen v prvih letih ni prigrabila toliko, kot si danes vsakodnevno grabijo politične in gospodarske elite. Partija je bila z ljudstvom razmeroma na istem, bivša država je bila ob nekaterih privilegijih elite v resnici socialna država, zdaj pa hoče vsak živeti kot maršal. Pri tem ne odloča politični nazor ali ideologija, ampak se ti tajkuni sprehajajo iz stranke v stranko ali izza ene stranke za drugo stranko. Ni niti sramu niti obžalovanja.

Mlade generacije naj torej počistijo nesnago za nazaj? Iz oblikovanih in kredibilnih delov civilne sfere sedanjosti pa, ugotavljate, ni več mogoče nastopiti odločno?

Mislim, da je možno odločno nastopiti, dosti manj pa so glasovi slišni, saj je brez dostopa do medijev nemogoče povedati svoje mnenje, ga predstaviti najširši javnosti. Drugačni pogledi prihajajo težko do veljave. Čutim, da do tega preobrata počasi prihaja z mlado generacijo, ki je kritična, ki je izobražena, ki ima v nasprotju z nami pred 50 leti močno razvit razgled in širše obzorje, ima globalni občutek, občutek za planet, za nove kritične, zelo občutljive, boleče probleme, ki jih prinaša zlasti nasilje nad okoljem. Prej ali slej bodo prišle te nove paradigme z novo generacijo, o tem niti najmanj ne dvomim. Problem je ravno v tem, da stari sloni še vedno mislijo, da so oni edini pametni in poklicani, zato ker so bili od samega začetka zraven. Tako kot je pokojni maršal stal do zadnjega diha na okopih. Stari sloni se seveda tega dobro zavedajo in se strahotno otepajo mladih, razen takih, ki so karieristi.

Pa k vedrejšim temam. Sodobna Slovenija na leto dobi več kot 200 novih domačih pesniških zbirk. Ob nastopu vaše pesniške generacije so najboljša, prelomna dela prišla z obrobja, danes vse, kar si ustvarja ime, proizvaja močno fragmentiran center. Kako ocenjujete slovensko pesništvo zadnjih dvajsetih let?

Ne bi omenjal imen, človek mimogrede koga pozabi, sem pa zelo vesel zadnjih dveh, treh generacij, ki so prinesle nekaj izjemno subtilnih ustvarjalcev in ravno v zadnjem času opažam, da me je prej nekaj motilo. Namreč, vsi glasovi so si bili bolj ali manj podobni, zdaj pa se spet oglašajo pesniki, ki jih prepoznaš že po verzu ali dveh.

Na slovensko poezijo ste vplivali kot pesnik in prevajalec. Kako ste sami spremljali opazno vplivanje obsežnega korpusa pesniških del, ki ste jih prevedli, na domače pesništvo?

Sam sem imel kot prevajalec res izjemno srečo, ki je ne doživi vsak in jo razumem kot največje poplačilo, ki ga lahko prevajalec dobi za svoje delo. Ko so izšli moji prevodi Eliota - leta 1960 je v Perspektivah izšla Pusta dežela - je to rodilo kompletno novo generacijo. Kar so avtorji te generacije tudi javno priznali, recimo Šalamun in Geister. Enako se je zgodilo s prevodom Pounda. Koliko je tudi name to vplivalo, sam tega ne morem soditi, v določeni meri najbrž že, na primer v poetiki fragmentarnosti, dvojni metafori. Prevajam tiste pesnike, ki jih imam rad, ki so mi blizu. Pri kakšnih naletim na pesem, ki bi jo sam rad táko napisal.

Osebne biografije predstavnikov vaše generacije so silno razgibane in zdi se, da so vsaj pri nekaterih delovale kot osrednje kreativno gonilo. Starši, padli v NOB, avantgardna gibanja, kasneje politični pritiski, nato družbeno-politični angažma… So nove generacije, na katere stavite, za določujoč formativni pritisk tudi morda prikrajšane?

Če pomislim na nas tri, ki smo predstavljali neko generacijo in smo si bili blizu kot prijatelji in pesniki, Zajca, Strnišo in sebe, ugotavljam, da so ti zunanji pritiski igrali določeno vlogo. A zase pravim, da je bil najmočnejši notranji pritisk odgovornosti do generacije, ki je izpeljala osvobodilni boj, vojno, ki jo je bojevala, v njej umirala in jo tudi dobila. In to za ideale. Podobno kot mi pred 20 leti, za človekove pravice, za svobodo, pravico do samoodločbe. Ta notranji pritisk zavezanosti nekemu žrtvovanju za ideale je bil mnogo močnejši od vsega ostalega. Ocenjujem, da smo iz njega črpali ustvarjalno energijo, energijo navdiha. Zunanji politični pritisk je prispeval le toliko, da smo bili odločnejši, da smo se na neki način ostreje usmerjali. Ampak, a je danes kaj drugače s pritiski? Menim, da ostajajo isti, le da so mnogo bolj perverzni in sofisticirani v oblikah potrošniške miselnosti in tako dalje.

Naj vas vprašam še drugače. Kako bi se angažirali in na današnjo situacijo odzvali danes, če bi bili stari 25 let?

Hja. (Smeh.) Verjetno bi skušal najti somišljenike, ugotavljal bi, kako se vključiti v politično življenje, kako priti do političnega glasu ali kako priti v parlament, vsaj z dvema, tremi poslanci. Naj se me sliši tam, kjer se kreira politika države. Smo v pluralistični demokratični državi in sam izum strankarskega boja za časovno omejeno oblast še ni dokončno propadel, še ga je mogoče uporabiti.

Je torej vaša generacija intelektualcev rekla končno besedo?

Moja generacija lahko samo še piše spomine.