Pesem ledu in ognja naj bi sicer nastala kot trilogija, a trenutno šteje že štiri knjige; prva je izšla leta 1996, peta izide julija, sledili pa naj bi ji še dve nadaljevanji. Tudi slovenska izdaja se ni odrezala slabo, prvi dve knjigi sta že ponatisnjeni, tretji del je izšel lani v prevodu Boštjana Gorenca - Pižame, ta mesec pa pričakujemo četrti del, ki ga bo s svojim prihodom v Slovenijo požegnal tudi avtor sam. In končno vprašanje: ali navedeno orisuje še eno zgodbo o uspehu, prodajnih lestvicah in seznamih gledanosti, ki jih tudi povsem povprečna dela dosežejo z uspešnimi promocijskimi strategijami, ali pa Martin dejansko ponuja nekaj novega in se s tem ne le postavlja ob bok ultimativnemu kralju in očetu sodobne fantazije J. R. R. Tolkienu, temveč celo nadgrajuje žanr epske fantazije? Odgovor je vsekakor - pritrdilen.

Brutalno in minimalistično

Prva stvar, ki jo opazimo med prebiranjem Martinovih po tisoč strani dolgih knjig, je slog: če je Tolkien uporabljal privzdignjen, formalen, skorajda profesorsko neomadeževan jezik, smo tukaj priča bolj minimalistični, celo skopi, v dialogih pa neotesani in vulgarno znižani govorici blatnega psevdosrednjeveškega okolja. Takšen je tudi njegov svet, svet zamegljenih moralnih vprašanj, političnih intrig, brutalnosti, seksa ter predvsem korenite volje do moči. Plemenitih vitezov in nedolžnih dam pri Martinu nekako ni, njegovi liki so pokveke, pankrti in obsojenci, obstoj lepega in moralnega pa je skorajda onemogočen že na formalni ravni, saj je vsako od poglavij napisano iz perspektive drugega junaka, s tem pa je vzpostavitev enega gledišča in kriterija resnice ukinjena.

Za kaj v bistvu gre? V središču pripovedi je družina Starkovih, ponosnih in pokončnih Severnjakov, ki se vpletejo v epske borbe za prestol Zahodnjega. Vzporedno spremljamo Jona Snega, pankrta gospoda Eddarda Starka in člana Nočne straže, ki varuje ogromni ledeni Zid, ki Zahodnje deli od divježev, orjakov in strašnih živih mrtvecev Onih, ki se ravnokar zbujajo iz tisočletnega sna. Tretja pripovedna linija nas pelje na suho in vročo vzhodno celino, Vzhodnje, kjer najdemo petnajstletno Daenerys, izgnano naslednico nekdanjega zmajskega kralja Zahodnjega, ki ravno tako načrtuje veliki povratek in borbo za nekdanji družinski prestol.

To je šele slab oris izredno kompleksnega fantazijskega sveta, ki streže z neverjetnim številom kulturnih in krajevnih podrobnosti: tu je sedem kraljestev in nešteto plemiških hiš Zahodnjega, zgodovinske zgodbe o Prvih ljudeh in otrocih gozda, svobodna mesta, puščave in morja strupene trave Vzhodnjega, magijski kulti in konjeniška plemena Dothrakov, vsaj tri aktualne religije, nove družbene institucije, kot so dothraški krvni jezdeci, orožja, grbi, miti, več let trajajoče zime, krvovolki, zmaji, mamuti in cela inflacija bolj ali manj plemenitih vitezov, barbarjev in mečenudnikov.

Kljub posebnostim pa se Zahodnje, tako kot tradicija veleva, drži tudi določenih žanrskih pravil. Dogajalni čas je podoben evropskemu srednjemu veku z dvorci in viteškimi turnirji, ostro družbeno razslojenostjo in načrtovanimi porokami ter, kar je morda še najbolj sporno za današnje bralce in bralke, strogim patriarhalnim okoljem, kjer se za dediče štejejo samo tisti, ki jim nekaj binglja med nogami. A ravno na tej točki je Martin pridobil vrsto navdušenk, saj je kljub mačističnemu okolju vzpostavil celo plejado heroin, ki se z močno voljo do življenja in v nenehnem spopadu z družbeno realnostjo postavljajo za svoj prav in mesto v svetu: Catelyn Stark je mati volkulja, ki zapusti ognjišče, da bi obranila otroke, Cersei Lannister je klasična fatalka, ki po moških truplih hodi do prestola, Arya Stark je devetletna protofeministka, ki zavrže pletilne igle in na skrivaj hodi na ure mečevanja, Daenerys pa iz plašnega dekleta postane avtoritarna plemenska voditeljica.

Plemeniti nizkorojenci

Tudi plemeniti rodovniki se pri Martinu ne obnesejo, kralji so pijanci in neumneži, inteligentni prefriganci pa se skrivajo med drugorojenimi sinovi, pankrti in drugimi nizkorojenci. A Martin nima namena, da bi stvari spreminjal ali celo gradil utopijo, njegova saga je posvečena močnim posameznikom in njihovem vztrajnem boju znotraj dokončno neizprosnih pogojev. Sijajno izdelani večplastni liki, ki skozi knjigo doživljajo utemeljene psihološke preobrazbe, so tudi glavni adut knjige in obenem metafora človeštva: zaslepljeni in egocentrični, sebični in ponosni, humani in pravični - protislovni. Eden najsijajnejših karakterjev je gotovo Tyrion, škrat iz družine glavnih negativcev Lannisterjev, ljubitelj kurb, pijače in dobrih knjig, zaničevan zaradi ubogega videza in osovražen zaradi ostrega jezika, ki se poslužuje vseh možnih goljufij, prevar in manipulacij, da bi za prestol zavaroval tisto, česar se nihče ne nadeja - pravico in mir. Kako razumeti dvomljivo moralo Pesmi ledu in ognja, se nam kaže tudi prek Eddarda Starka, enega redkih izrecno moralnih junakov, ki si v trmastem sledenju postave podpiše tudi usodno obsodbo. V odličnem prizoru pred njegovo pogubo mu dvorski svetovalec, politična dvoživka Petyr Baelish, predlaga taktično zavezništvo z Lannisterji, s pomočjo katerih bo ostal na oblasti in ohranil mir, Stark pa ga z gnusom zavrne, češ da gre za zaroto. "Samo, če izgubiva," mu odvrne premetenec. In čeprav se na prvi pogled to zdi kot zagovor moralnega relativizma, gre za razkrivanje dejstva, ki je vodilo celotne sage: zgodovina, morala in postava ni ena in absolutna, ampak jo pišejo zmagovalci.

Prav s tem okrutnim, brezkompromisnim realizmom se Martin oddaljuje od fantazijskega eskapizma in nevarno odslikava svet, v katerem živimo. Ko kraljevi zavojevalec devetletno Aryo ozmerja s pičko in ji obljubi, "da jo bo pofukal", nam je lahko slabo, lahko pa se nehamo sprenevedati, da so vojne, ki jih spremljamo po malih ekranih, kaj manj brutalne in krute. Pri tem ne moremo mimo vzporednic z Martinovo domovino in njenim načinom implementacije demokracije po svetu. Tovrstnih povezav se je po lastnem priznanju začel zavedati tudi avtor sam, čeprav naj bi mu bilo ob tem nelagodno, saj tega ni počel namenoma. Ni nenavadno, da so nadaljevanko Igra prestolov odsvetovali mlajšim od sedemnajst let, zanimivo pa bo videti, kako stari so slovenski oboževalci, ki se bodo kmalu zvrstili na avtorjevem podpisovanju knjig.