Ali avtorska zakonodaja dopušča vsakršno pogodbo? Je na primer prenos vseh materialnih pravic na založbo za vse čase in za vse nosilce zakonit?

Osnova za urejanje tega področja je zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP), in ta je primerjalnopravno gledano do avtorjev pri nas precej zaščitniški. Vsebuje številne kogentne določbe, ki varujejo avtorja kot šibkejšo stranko. Avtorsko pravo nudi avtorjem varstvo v obliki moralnih pravic, ki so neodtuljive, in v obliki materialnih pravic, ki jih avtor s pogodbo v zameno za honorar prenaša naprej ali pa podeljuje dovoljenja za uporabo. Pogodba je sicer zmeraj dogovor dveh strank, res pa je, da je avtor običajno v odnosu do založnika šibkejša stranka. Naš zakon zato na primer določa, da mora biti založniška pogodba v pisni obliki, sicer se določbe tolmačijo v prid avtorja, da morajo biti nadaljnji prenosi pravic izrecno dovoljeni, da je prenos materialnih pravic na prihodnjih delih ničen, ravno tako pa je ničen tudi prenos materialnih pravic za neznane oblike del. Slednje pomeni, da če se pojavi nov tehnološki način uporabe del, s katerim se za založnika običajno pojavi nov poslovni kanal, mora ta v zvezi s to uporabo z avtorjem skleniti nov dogovor.

No, v državah, kjer je pogodbena svoboda strank večja vrednota kot pa varovanje interesov šibkejših strank, če se tako izrazim, na primer v ZDA, takšnih določb ne poznajo. Tudi v kontinentalni Evropi so se v nekaterih sistemih zaradi novih poslovnih modelov lotili sprememb, denimo v Nemčiji, kjer so uvedli prehodno obdobje za določbe o ničnosti prenosov za neznane oblike del.

Določbe v korist avtorjem, ki imajo gotovo pozitivne posledice, pa imajo lahko tudi negativne plati, ko ne delujejo nujno v javnem interesu. Gre za primere, ko nove tehnologije ponujajo nove oblike možnosti uporabe del, pa jim določbe, varovalke v avtorskem pravu, preprečujejo, da bi dela uporabljala na zakonit način. Tak primer je, recimo, digitalizacija gradiva, ki se ga loteva tudi Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK). Ta mora namreč za vsak članek vsake revije, vsako sliko ali fotografijo, ki jo želi prenesti v digitalno obliko, za obdobje trajanja avtorskega varstva, ki traja za čas avtorjevega življenja in še 70 let po njegovi smrti, razčistiti avtorske pravice. To ne pomeni, da mora za uporabo zgolj plačati, slednje je lahko še najmanjši problem, saj je ali bi bilo veliko takšnih uporab starejših del brez komercialne vrednosti. Glavni problem je izpeljati postopek razčiščevanja pravic. Digitalizacija je masovna, torej gre za ogromno število del, za kar je nemogoče pridobiti dovoljenje od vsakega posameznega avtorja oziroma imetnika pravic. Učinkovitega sistema za masovno razčiščevanje prek enega centra pa ne poznamo. Ne pri nas, ne v Evropi, ne drugod po svetu. Tudi zato lahko trdim, da je trenutno varstvo, še 70 let po avtorjevi smrti, absolutno predolga doba, in družbeno nekoristno. Obstoj digitalne knjižnice 21. stoletja, do katere gradiva bi v izobraževalne in raziskovalne namene lahko dostopali pod primernimi pogoji od daleč, bi bil gotovo družbeno zelo koristen.

Ali ne bi bilo te težave mogoče vsaj v prihodnje rešiti tako, da bi avtor digitalizacijo v javnih knjižnicah dovolil že v pogodbi?

S tem se nikakor ne bi strinjali založniki. Zato tudi ostro nasprotujejo morebitnim izjemam v avtorski zakonodaji, ki bi to omogočale v zameno za nadomestilo. Slednje je sicer mogoče razumeti, saj v teh negotovih časih, ko ni jasno, kaj se bo z založništvom v prihodnosti sploh zgodilo, odpoved delu pravic lahko potencialno pomeni izgubo dela zaslužka. Prav zaradi njihovega interesa je direktiva o digitalizaciji dovolila dostop do vsega digitaliziranega gradiva le na enem računalniku v nacionalni knjižnici, pa še to le, če ne obstaja ponudba e-knjig od založnika, kar je seveda svojevrsten paradoks, saj je kljub medmrežju treba priti fizično v knjižnico do prav tega računalnika. Založniki pač računajo, da bo na ta način več ljudi kupilo licenco za dostop do želene knjige oziroma da bodo lahko učinkovito razvijali elektronske poslovne modele.

Poglejva primer z glasbenega področja: pesnik Miroslav Košuta je za besedila nekaj popevk iz 60. let ves ta čas prejemal tantieme, ki so višje od vseh honorarjev, ki jih je prejel za celoten pesniški opus. Se vam ta razlika med zaščito umetniških zvrsti ne zdi anomalija? Prav glasbeniki so v predlogu zakona dosegli obvezni 20-odstotni delež predvajanja, kar bi ustrezalo zahtevi literatov, naj založbe del svojih programov namenijo obveznim ponatisom?

Avtorji dobivajo denar iz dveh virov: iz velikih avtorskih pravic, ki jih prodajo založnikom, in iz malih pravic, ki jih za avtorje uveljavljajo kolektivne organizacije - pri nas so to SAZAS za avtorje glasbe, IPF za glasbene izvajalce in proizvajalce fonogramov in ZAMP za literarna dela. SAZAS je očitno bolj učinkovit pri pobiranju honorarjev.

Omenili ste, da je naša zakonodaja bolj zaščitniška kot druge, toda eden naših v tujini najpogosteje objavljanih avtorjev je povedal, da mu niti v eni izmed dvajsetih držav niso ponudili tako "krvoločne" pogodbe glede trajanja prenosa pravic in nosilcev kot doma.

Pogodba je dogovor dveh strank na podlagi pravil, ki jih je z zakonodajo postavila država. Če se strinjata, je pogodba veljavna, razen v delih, ki bi nasprotovali kogentnim določbam. Seveda je vprašanje, ali sta obe stranki enako močni in enako pravouki. Založnik mora kot skrben gospodar poznati pravna pravila, gotovo ima tudi večjo ekonomsko moč. Za avtorja pa ni gotovo, da pozna pravna pravila; če jih ne, naj si poišče pravni nasvet. Ne vem točno, kolikokrat se avtorji pri nas v resnici pogajajo, bojim se, da redko. Sama večkrat svetujem pri takšnih zadevah in smo se z založbami načeloma uspešno dogovorili, tudi s tujimi.

A večina avtorjev nima denarja za plačilo pravnika.

Ja, to je lahko problem, ampak če imajo avtorji vse življenje opravka s pogodbami, potem je dobro, da imajo o tem vsaj neko osnovno znanje, da vsaj nekaj investirajo tudi v to, da jim bodo pogodbe prinesle, kar jim gre. Obstaja nekaj organizacij, ki pravno svetujejo tudi pro bono, sicer pa se običajne cene za pravno pomoč gibljejo od 120 evrov na uro. Sliši se veliko, toda tudi jaz si privoščim pravni nasvet, če ga potrebujem na področju, ki ga ne poznam. Če imajo založbe ves čas opravka s posamezniki, ki jim niso enakovredni pogajalci, bodo tudi kakovostnim avtorjem vedno ponujale manj pravic ali denarja, kot so ga v resnici pripravljene dati, potencialne stroške pravd, do katerih v večini primerov tako ali tako ne bo prišlo, pa bodo vkalkulirale v svoj poslovni model.

Pri nas prodajo knjig s svojimi nakupi rešujejo knjižnice, toda njihov odkup, kot kaže, še dodatno spodbuja izdajo novih knjig, ki jih je tako in tako preveč.

Očitno je, da trg, katerega največji delež resda predstavljajo knjižnice, to količino še vedno prenese. Zadnjič je na odprtju predavanj, ki jih je organiziralo združenje založnikov, prav direktor Javne agencije za knjigo, g. Slavko Pregl, pokritiziral, da je trg preveč zasičen. Hkrati pa na trgu opažamo trend - sicer ne s strani naših založb - da knjižnice vse pogosteje kupujejo licence za dostop do baz različnih del, zlasti člankov, in ne več za nakup monografij, ki bi ostale na policah knjižnic za vse čase. Te licence so namreč časovno omejene, zato morajo knjižničarji danes toliko bolj obvladati avtorsko pravo. Ampak to so že druge, zelo pomembne in problematične zgodbe, ki so jih v avtorsko pravo prinesle digitalne tehnologije.