"Jaz sem antiblogalist, ne antiglobalist!"

Je tudi novinar, ki je pisal za dnevnik Slobodna Dalmacija in tednik Feral Tribune, danes pa objavlja v politični reviji Nacional. Kot pisatelj je zaslovel v svojem štiridesetem letu z romanesknim prvencem Osmi poverjenik, satirično utopijo o oddaljenem otoku Trećiću, kjer živijo v harmonični anarhiji in govorijo v izmišljeni mešanici avstralske angleščine in raznih dalmatinskih narečij. Osmi poverjenik je prvič v hrvaški zgodovini pobral vse letne nagrade za prozo. Sledil je roman Govori mi o njej in nato še ambiciozni Hotel Grand, ki je pred kratkim izšel tudi v slovenščini. V njem se srečamo z družino, ki med vojno vodi obmorski bordel, pripoved pa nastaja v obliki zapisov na blogu ter vključuje tudi številne spletne komentarje. V romanu se prepletajo še bosanski, splitski in zagrebški sleng ter popačena ukrajinščina, s prevodom pa se je spopadla Đurđa Strsoglavec.

Vi ste torej "pravi" novinar, takšen, ki obvlada vse novinarske žanre, od poročila do intervjuja, ne pa pisatelj, ki občasno za časopis napiše kolumno ali komentar...

Kot novinar delam od svojega 20. leta in sem trikrat poskusil zbežati iz tega posla - ukvarjal sem se s keramiko, fotografijo in marketingom - a sem vedno prišel nazaj.

Zakaj?

Ugotovil sem, da sem prestar, da bi bil še enkrat začetnik. Morda talentiran začetnik, a vendarle začetnik. Medtem ko sem v novinarstvu doma, vem, kako in kaj delam, in tudi ljudje me poznajo. Danes lahko uživam v sadovih svojega profesionalnega dela, saj ne pišem skoraj nič drugega kot kolumne, a sem naletel na zanimivo situacijo: nenadoma vsi govorijo, da nisem novinar, temveč kolumnist. To me zelo preseneča, saj je kolumna, ob reportaži, kraljica novinarstva! In nekoč se je moral novinar veliko dokazovati, če je hotel postati kolumnist. V svojih začetkih sem pisal tudi poročila s trga in klical bolnišnice, prvi intervju pa sem dobil komaj po treh letih. Toda v zadnjih 15 letih kolumnisti postanejo tudi ljudje, ki niso novinarji, temveč so znani po nečem drugem, časopisi pa jih zaradi tega povabijo k pisanju. Isto se dogaja v drugih medijih. Včasih so se televizijski novinarji leta in leta borili, da bi dobili svojo pogovorno oddajo, danes pa jo dobi vsaka druga starleta. Vodilni očitno mislijo, da je to enako zahtevno kot namazati pašteto na kruh. Zato pa imamo kup slabih pogovornih oddaj in prav toliko slabih kolumnistov. Sicer pa so ob predstavljanju mojega romana nekoč zapisali, da ga je napisal "nekdanji novinar", češ, zdaj mi je uspelo in sem postal pisatelj. Odgovoril sem jim, da so lahko te besede napisane samo na enem mestu, in to je moj nagrobni spomenik.

Mi bomo vsekakor napisali, da smo se pogovarjali z novinarjem in pisateljem...

Še natančneje bi bilo napisati "s pisateljem", saj vse življenje pišem, ne glede na to, ali za časopis ali za kaj drugega...

Kako ste potem iz novinarstva zašli v literarne vode?

Pred desetimi leti se je na Hrvaškem pojavila zanimiva situacija, da so dobri novinarji začeli pisati prozo, in iz tega je nastala tako imenovana stvarnostna proza in nato še FAK (Festival alternativne književnosti, literarno gibanje v devetdesetih letih na Hrvaškem, op. p.). Seveda so nas takrat vsi spraševali, kako to, da vse več novinarjev piše, najboljše pa je odgovoril Boris Dežulović. Vprašal jih je, ali so se kdaj spraševali, kako to, da toliko ljudi med vaterpolisti plava? Če človek vse življenje piše za časopise, je povsem logično, da bo enkrat poskusil pisati še kaj drugega! Sicer bi bil kot čevljar, ki vse življenje izdeluje samo škornje s peto, nikoli pa ne poskusi narediti nizkega mokasina.

Poleg tega pa me je spodbudilo še nekaj. Skupaj s kolegi sem napisal scenarij za televizijsko serijo o splitskih novinarjih Novo doba, ki pa je dobila izjemno brutalne kritike. Očitali so nam, da ta nima nobene zveze s serijama Malo in Velo misto, ki ju je napisal kultni splitski pisatelj Miljenko Smoje, čeprav se nanj sploh nismo sklicevali. Ena izmed redkih pozitivnih kritik pa je pribila, da smo še vedno daleč od serije Severna obzorja. In sem rekel: v redu, če hočete Malo misto in Severna obzorja, jih boste tudi dobili! Tako je iz trme in nekakšnega kljubovanja nastal otok Trećić in Osmi poverjenik.

Ter pobral vse hrvaške literarne nagrade. Ali pri tretjem romanu še vedno čutite pritisk pričakovanj zaradi prvega uspeha?

Vsekakor, ta roman me bo spremljal za vedno. In zato sem vedel, da bodo kritiki moj drugi roman raztrgali. Mislil sem si: če bom naredil kaj podobnega, bodo rekli, da posnemam samega sebe, če pa naredim nekaj popolnoma drugačnega, se bodo čudili, zakaj se ne držim tistega, kar mi gre. Zato sem se odločil za drugo možnost in reakcije niso bile tako hude. Sem pa drugi roman pisal tri leta, medtem ko sem Osmega poverjenika izpljunil v šestih mesecih. Še naslednji dve leti sem potreboval za Hotel Grand, zdaj pa trenutno ne delam nič. Načrtujem še en roman in potem se bom ustavil.

Zakaj pa to?

Prezahtevno je. Ko sem pisal prvo knjigo, sem imel enega otroka, manj novinarskega dela in bil sem mlajši. Pa zasitil sem se romanov. Imam idejo za knjigo z delovnim naslovom Trikrat je trikrat, ki bo razdeljena na tri dele s tremi glavnimi fabulami - in na vsako izmed njih bom napisal eno dramo, kratko zgodbo in pesem. Moje vodilo je, da vedno iščem nekaj novega. S 40 leti sem napisal prvi roman, s 45 leti sem imel prvo fotografsko razstavo, in to v Splitu, Zagrebu in Gradcu. Kaj bom pri petdesetih?! Balet? Morda violončelo (smeh)?

Pravite, da imate radi spremembe, a vsaj ena stalnica v vaših delih je eksperimentiranje z jezikovnim izrazom, vključevanje slengov, narečij, različnih jezikov in jezikovnih mešanic, celo izmišljenih jezikov, kot je tisti na otoku Trećiću v Osmem poverjeniku.

Res je, to je stalnica tudi v mojih kolumnah. Enostavno ne morem drugače pisati. Trećićanski jezik je sintetiziran iz sedmih ali osmih lokalnih narečij, saj sem kot reporter prepotoval vso jadransko obalo. Rad poslušam ljudi in razumem, kako in zakaj govorijo. Študiral pa sem fonetiko in imam zelo dober spomin.

Svoje dialoge tudi fonetično zapišete.

Da, drugače niti ne znam. Moj pripovedovalec sicer piše v standardnem jeziku, toda nihče med nami ne govori knjižno. Celo nama, ki se trudiva, bežijo "nepravilne" besede iz ust. In če vem, da dialog ni nikoli "čist", ga kot takšnega ne morem zapisati! Potem me vsi hvalijo zaradi tega, a nihče drug ne piše tako. Ne vem, zakaj. Bil bi zelo vesel, če bi nekdo končno začel pisati tako, kot govorimo.

V Hotelu Grand slišimo tudi popačeno ukrajinščino. Kako ste jo ustvarili?

Pomagala mi je ukrajinska profesorica Ala Tatarenko; pošiljal sem ji svoje dialoge v hrvaščini, ona jih je prevedla v standardno ukrajinščino, jaz pa sem jih nato "pokvaril" s hrvaščino in drugimi jeziki, za katere sem predpostavil, da so jih punce srečale na svoji poti.

Vaša nova knjiga prinaša še jezik spletnih komentatorjev, ki nastaja na blogu. Ali ste morda stalni obiskovalec spletnih klepetalnic in družabnih omrežij?

Obstajajo antiglobalisti, jaz pa sem antiblogalist. Kot javno osebo me je včasih zanimalo, kako na spletu komentirajo moje delo, a sem v komentarjih pod objavami odkril samo grozno nepismenost ali pa nezanimanje za lastno pismenost, prepričanje, da se lahko skriješ za vzdevkom, in pa ogromno količino frustriranosti in sovraštva, ki jo omogoča ta anonimnost. Ne glede na objavljeno novico - bodisi da si bo Britney Spears povečala eno joško ali da je Cristiano Ronaldo zabil gol z glavo s 40 metrov -, se v sedmem ali osmem komentarju pod objavo že prepirata en ustaš in en partizan. Praviloma gre takole: desničarji imenujejo nekoga za "komunajzarja", potem se priključi nekdo, ki je ali ni Srb, pa ga označijo za četnika, ne daj bog, da se vključita še kakšen Slovenec ali musliman, in imamo pravi poboj! Vsi pa se imenujejo "zzz" ali "666" in objavljajo med delovnim časom, kar pomeni, da sedijo v službi in obračunavajo z zgodovino. To je bolno, noro!

Ko torej pravim, da sem antiblogalist, nisem proti blogom, sem pa proti tovrstnim komentarjem. Pišem že 28 let in to nenehno počnem s podpisom. Na vsaki knjigi objavim svoj elektronski naslov in vsak ve, na koga se lahko obrne s kletvico: na Renata Baretića. Spletni komentarji so poligon za nasilje, kjer je vsak vsakemu boksarska vreča, ne glede na to, ali gre za Jadranko Kosor, Sai Babo ali Borisa Beckerja.

"Blogovska" oblika romana vam je služila tudi kot metafikcijska igra, v kateri s pomočjo komentarjev uporabnikov nenehno komentirate "nastajajoči" roman.

Da, to lahko imenujemo metafikcija, a sem zelo previden z velikimi besedami in definicijami. Moja edina ambicija je ta, da se bralcu dlani prilepijo na platnice in knjige ne izpusti do konca, da pa pri tem ne pišem šund literature, temveč nekaj, kar je kar se da blizu - bog mi pomagaj zaradi teh besed! - umetnosti. Zares ne maram velikih besed, saj se večina mojih literarnih izumov rodi izključno zaradi obrtnih potreb. Tako so nastali tudi blogerski komentarji, saj nikakor nisem mogel najti pozicije pripovedovalca v Hotelu Grand. Ali naj bo to otrok, nekdo, ki se spominja, ali pa vsevedni pripovedovalec? Nič od tega mi ni bilo všeč, še najboljše bi bilo, če bi lahko vse te perspektive kombiniral. A kako to narediti? Tako mi je prišlo na misel, da bo pripoved nastajala na blogu, drugi pa bi komentirali. Namenoma sem naredil veliko napak v besedilu, zato da bi imeli komentatorji kaj pokritizirati, in tako so mi pomagali, da zgodbo prikažem iz več perspektiv.

Zelo radi spajate idilične podobe s tistim, kar je na robu groze. Tako v Hotelu Grand povsem harmonična in urejena družina živi v bordelu z ukrajinskimi prostitutkami in kriminalci.

V tem je moja proza res stvarnostna, saj življenje tudi ni enodimenzionalno. Morda je to posledica mojega oboževanja Jaroslava Haška. Pri njem je vse neznansko smešno, piše pa o bedi in obupu. Lahko stokrat preberete Hrvaškega boga Marsa Miroslava Krleže, a strahot vojne ne boste nikoli doživeli, kot jih doživite pri Hašku. S smehom se da povedati veliko več kot z velikimi besedami.

Največji hrvaški satiriki, Ante Tomić, Boris Dežulović in vi, prihajate iz Splita. Ali obstaja neka posebna povezava med Splitom in zafrkantskim odnosom do sveta?

Duhovitost v Splitu je po količini in kakovosti visoko nad hrvaškim povprečjem. Tam je v zraku nekaj, kar vas sili k zajedljivim pripombam. Pravi splitski humor je namreč precej grob, saj obstaja cel kup zgodb in anekdot o tem, kaj so ljudje naredili le zato, da bi nekoga fizično ali duševno prizadeli. Ta humor je endemična rastlina in vanj sem padel kot prišlek, a sem prepričan, da se to ni zgodilo slučajno.