Ta država je pač Jugoslavija, ki je razpadla na sedem delov, kot je v filmu grafično lepo ponazorjeno. In kaj lahko v filmu še vidimo? Vidimo lahko, da s to državo ni razpadel oziroma propadel le njen komunizem, marveč tudi (oziroma predvsem) njen Hollywood. Glede "Hollywooda", kjer koli že je, pa je znano, da je vse prej kot komunističen. In tudi jugoslovanski "Hollywood" to ni bil, čeprav je nastal po dekretu komunistične oblasti in je na veliko produciral partizanske filme - že, toda kot vesterne in spektakle, ki se jih ne bi sramoval niti pravi Hollywood.
Ta jugoslovanski "Hollywood" je bil seveda Avala film, pravo filmsko mesto, večje celo od rimske Cinecitta pa tudi od večine filmov, ki so jih v studiih Avale delali. Resda niso naredili nobenega z naslovom "Bilo je nekoč...", zato pa bi ta napis danes lahko zamenjal ime Avala filma. To filmsko mesto je danes ne le mesto duhov, marveč bi bilo filmsko uporabno le še kot postapokaliptična lokacija (torej ne kot kakšna umetelna scenografija, ampak kot dejanska lokacija). Toda to razsulo, ta popoln propad nekdaj veličastnega filmskega mesta v Komunističnem filmu ni kakšna prispodoba za razpad Jugoslavije, marveč je enostavno kraj evociranja filmov, v katerih nekdanja država še vedno obstaja ali, točneje, v katerih je šlo prav za to, da bi ta država prišla do obstoja. Takšni evokaciji bi se lahko hitro prilepil nostalgični atribut, toda v tem primeru ne bi prav veliko pomenil. Kaj pa bi lahko bilo nostalgičnega v citiranju odlomkov iz filma Bitka na Neretvi? O tem filmu tako ali tako vemo, da je bil največji partizanski spektakel, nominiran za oskarja in distribuiran skoraj po vsem svetu, v Komunističnem filmu pa lahko izvemo, da je bil tudi naravnost paradigmatski jugoslovanski film: kajpada ne toliko zato, ker so v njem nastopili igralci in igralke iz vseh nekdanjih jugoslovanskih republik (ki so ga vse tudi sofinancirale), kakor pa zaradi "velikopoteznosti", s katero se je ta vojni spektakel hotel postaviti kot "svetovljanski" film (z igralci, kot so bili Orson Welles, Franco Nero, Yul Brynner in drugi). "Svetovljanski", kot je bil sam Josip Broz - Tito, ki je to "velikopoteznost" tudi osebno odobril s svojim "sve može".
Režiser filma Veljko Bulajić in igralec Bata Živojinović sta v Komunističnem filmu zelo slikovito povedala, kaj je to pomenilo, če je Tito rekel "sve može": med drugim tudi to, da so lahko partizani v filmu še enkrat porušili most čez Neretvo, kot so ga že med vojno. V Bitki na Neretvi torej niso porušili kakšne makete mostu, marveč prav tisti most, ki so ga po vojni zgradili na mestu porušenega. Celo Yulu Brynnerju, ki je v filmu lahko pritisnil na ročico za miniranje, se je pri tem tresla roka, toda potem je o Titu vsakemu pripovedoval, da je "največji državnik na svetu". Ampak če je Komunistični film še kako drugače osupljiv kot po svojem naslovu, tedaj je prav po tem, da je v njem videti, kot da se je ta "največji državnik sveta" obenem vedel kot kakšen šef "hollywoodskega" studia. To pa seveda ni toliko nostalgično, kot je skoraj tesnobno.
