Preostalim je spregovoril Samo Šalamon in naslov novega albuma obogatil s prislovom "skoraj". Ne vem, ali je bilo takšno približevanje njegov izbrani namen ali slučajnost - sklicujem se pač na prvi stavek - vendar nosilec projekta s tem poimenovanjem na tako preprost način razbije vse stereotipe o jazzu, bolje rečeno muzikah na prepihu, ki smo jih vajeni v njegovi bližini. Pri tem ugaja ravno njegova bližina, saj Šalamon ne išče, še manj raziskuje nekaj končnega, temveč si (do)pušča veliko praznega prostora, kjer se stvari enkrat razpletejo tako, drugič drugače. Vedno pa zorijo v smeri proti brezčasnosti, kar najlepše simbolizira njegov najnovejši projekt Almost Almond. Četudi so bile muzike posnete že leta 2006, se zdijo, kot bi jih slišali včeraj ali jih bomo slišali jutri…

Album uspešno kroti ne samo časovni razkorak, temveč tudi vsebinskega, kar je Šalamonov dar in odličnost par excellence. Vsaka njegova skladba je del avtobiografije, del poglavja, ki počasi sestavlja mozaik čudovite kariere (na zunaj) in intimnih bivanjskih refleksij. Samo Šalamon namreč jazz jemlje zelo osebno - z njim umirja čustvene izpade, naj ima zgodba srečen ali žalosten konec. In kitara nikoli ne utihne, kar je treba še posebno spoštovati. Ob poslušanju tako dobimo občutek, da z nami deli skromen svet umetniških ambicij brez odvečnih tonov ali bolestnega ekshibicionizma. Skromen je seveda treba prebrati v luči njegove osebnosti, ne plodnega razmišljanja. V slabem desetletju nam je ponudil že enajst albumov, ki slove po svoji drznosti in bogatem muziciranju, neodvisno od številčnosti komba. Že na začetku je dokazal, da ima pogum, da si upa pri dvajsetih in nekaj prenotirati velikega Ornetta Colemana, ga pri tem "diskreditirati" in poveličati hkrati. Ravno s tem prevedenim projektom je spomnil na preprostost in nedolžnost starega jazza ter dal priložnost godbam, da - v izogib današnjim stereotipom - potujejo skozi čas. Almost Almond je naslednja postaja na tej poti, ki prinaša nov avtorski enajsterec, prilagojen triu, kjer Sama Šalamona krotita izkušena Drew Gress (kontrabas) in Tom Rainey (bobni). Vonj (zven) po skoraj mandeljnih bo s svojo zračnostjo zagotovo našel pot v mnoga ušesa, ki bodo dala priložnost triu tega mojstra, saj - ne glede na mladost - v njegovem primeru o talentu ne moremo več govoriti. Tudi tu lahko spoznamo, kakšen občutek za svobodo ima Zlatko Kaučič, da je dal Šalamonu v pravem trenutku proste roke, da je lahko sam (po)iskal svojo identiteto v abstraktnem.