Komedija, ki se v sebi (pre)obrne tudi k nasprotni strani, tako da na površje pripusti bolj grenke teme, kakršna je v prvi vrsti osamljenost, je umeščena v Blackpool, turistično priljubljen obmorski kraj v Angliji z igralniško in zabaviščno ponudbo, ki je znan po letnih razsvetljavah. Ta zunanja "bleščava" se pojavlja tudi v igri, v katere izvirnem naslovu, Company along the Mile, je prisotna promenada oziroma del te, prav tako v zgodbo vključene mestne pripadnosti. Slovenski naslov, kot ga podpisuje prevajalec Milan Štefe, nima takšne povezave, zato pa v bistvu zajame vidik, ki ga razpira igra: navzočnost nekoga v življenju drugega. Dramatik to obravnava skozi odnos nenavadnega para, nje, transvestita, in njega, moškega, ki ga plačuje za redna prijateljska, čeprav na partnersko razmerje spominjajoča, a brez telesnega zbližanja odvijajoča se srečevanja. Za Stello in Georgea kmalu postane jasno, da ju druži skupna preteklost, pa tudi vez, ki je ne moreta kar tako pretrgati, a obenem razdružuje nasprotje v značajih in pogledih. Če si prva prizadeva doseči harmoničnost (to manifestira tudi želja po skupnem promenadnem sprehodu), drugega (do skorajda občutka ogroženosti) vznemirja okolica; na takšni napetosti avtor tudi zgradi potek dogajanja.
Jelen v sodelovanju z dramaturginjo Zalo Dobovšek večinoma sledi besedilu, ki v dveh dejanjih (in v časovnem obsegu nekaj ur) steče na istem prizorišču, v hotelski sobi (s pridihom "domačnosti" jo izoblikuje scenografka in obenem kostumografka uprizoritve Vasilija Fišer), kjer se par pogovarja o tem in onem, kamor pa nenadoma prične "vdirati" zunanjost in tako "ogrozi" skrivnost njunega "dogovora". A če naj bi ti "vdori" stopnjevali (Georgeovo) vznemirjenost, bi, kot se zdi, posamezne pojavne oblike zvokov (Sonja Strenar) potrebovale večjo ostrino. Tudi sicer je neprijetni občutek tujega "pogleda" mestoma (namenoma ali manj namenoma) razredčen, preide v nadaljnji pogovor, medtem pa prehod med dejanjema kot vidnejša režijska intervencija zapolni (se v resničnost dejanj "prikrade") pevska podoba Stelle in glasbeni vnos - že prej v nekaj taktih predvajani Bang Bang kot spomin na ljubezenske strele (glasbena opremljevalka je bila Darja Hlavka Godina).
Vodilno vlogo pri uprizoritvi imajo igralske interpretacije; najbolj izstopa Uroš Smolej kot Stella, ki je ne podaja le z izbranimi in poudarjenimi ženskimi potezami, temveč večplastno, z vnašanjem drobcev njene nekdanje identitete, z odmerjenimi odzivi znotraj dane situacije, ki po povednosti presegajo njene okvire in izrazijo neko temeljno žejo po bližini. Milan Štefe se kot George giblje na karakterizacijsko manj razsežnem območju; razdražljivost in (notranji) nemir gradi na zevu, ki ga ustvari razklanost med vplivom predpostavljenega pogleda okolice in delovanjem privlačne sile odnosa s Stello. Vanj v poteku dogajanja vstopi hotelski sluga, ki ga Gaber K. Trseglav predstavi v komično razgibanih, tudi rahlo posmehljivih reakcijah na položaj "ugrabljenega", v katerem se je znašel.
Komedija, v katero so (tudi v metaforični izraznosti) položena, ne pa vselej podrobneje razvita nekatera trpka občutenja, ob vseh poudarkih želj ter ran in razjed v slovenski praizvedbi zaživi predvsem v svojem temeljnem, dominantnem značaju.
