Emomehanika je Seravalov prvi samostojni album, čeprav ima ta ustvarjalec "na vesti" že ogromno kultne glasbe. Svežina muzike na tej izdaji, čeprav je glasba v osnovi nastala za gledališki performans, suvereno oblikuje povsem samostojno entiteto: zdaj poetično ležerno, drugič elektronsko čvrsto, spet tretjič etno-organsko poglobljeno, še vedno pa "borghesijevsko" prepoznavno.
Od Borghesie do občine
Dario Seraval je bil skupaj z Aldom Ivančićem v alternativnih osemdesetih letih ustanovni član legendarne novovalovske skupine Borghesia, ki je glasbo gradila na takratni multimediji - sintetizirani računalniški glasbi in videoumetnosti. Angažma Borghesie je bil tudi družbenopolitičen: bili so sokreatorji (gledališke) skupine FV 112/15 in eden od motorjev ljubljanske klubske kulture (Disko Študent, Zgornja Šiška, K4), detabuizirali so določene tematike, recimo spolne prakse. Sintetizatorje so uporabljali, kot so rockerji uporabljali kitare - v usnju, pankovsko in angažirano, ter bili del vzporedne mednarodne "electronic body music" scene, kamor so spadale še zasedbe, kot so bile Front 242, Front Line Assembly, Skinny Puppy ali Young Gods.
Aldo Ivančić po Borghesii ni prekinil glasbene poti, temveč je kot producent podpisal več kot 70 plošč, Dario Seraval pa je skoraj dvajset let bredel po drugih vodah. Leta 1991 je delal kot novinar Nove dobe, ustanovil je Kninsko mirovno gibanje, s Sonjo Lokar sta koordinirala mirovna gibanja po nekdanji Jugoslaviji, obiral je jabolka v Italiji, se za štiri leta zaposlil pri Združeni listi socialnih demokratov, nato je deloval v Znanstvenem in publicističnem središču (zdaj Sophia), leta 2000 je pri Mladenu Dolarju in Levu Kreftu diplomiral iz filozofije na temo Užitek in pomen glasbe, leta 2002 pa se je zaposlil na Mestni občini Ljubljana, kjer med drugim koordinira odnose z AKC Metelkova mesto.
"Zarij mu nož v oko"
Potem pa se je lani, kot že rečeno, zgodil povratek. Seraval in Ivančić sta najprej izdala dvojni CD album Borghesia: 20th Century - Selected Works, kot "poskus rekapitulacije nekega ustvarjalnega obdobja", nakar sta ugotovila, da bosta ustvarjala naprej. Kmalu za tem je Seraval za Gledališče Dragana Živadinova, Dunje Zupančič in Mihe Turšiča opremil predstavi Marlowe in Postgravity art :: Syntapiens, iz česar je potem nastala Emomehanika. Ploščo je izdala založba rx:tx pri zavodu Projekt Atol, nabaviti pa jo je mogoče le na založbi, ki domuje na Rimski 8 v Ljubljani.
"Naredil sem avdiodokumente, torej posnetke, pri katerih ne potrebuješ dodatnih 'synth' zvokov, prinesel sem mu jih na USB-ključku, on pa je potem vse skupaj izpeljal do konca," pripoveduje Seraval o producentu plošče Franciju Rainerju, legendarnem tehniku z Radia Študent, ki je bil producent tudi skupinam 2227 in Buldogi. Prvi komad na cedeju z naslovom Antropologija konflikta (obstaja že video, ki je delo Mirka Simića - Simota, ogledate pa si ga lahko na Youtubu) in zadnji komad Emomehanika je Seraval naredil naknadno, vsi drugi pa so del gledališke predstave, ki temelji na drami Vladimirja Stojsavljevića Tri elizabetinske tragedije: Marlowe, ki govori o življenju angleškega dramatika Christopherja Marlowea, kontroverznega avtorja drame Faust, ki ni bil povšeči klerikalnim krogom. Umrl je za posledicami vboda v oko, zato v komadu V oko dramski igralec Tomaž Gubenšek poje: "Zarij mu nož v oko, da ne bo videl lastne smrti!" V komadu Lotos pa poslušamo Lotosa Vincenca Šparovca: "Ime mi je mojster Faustus. Jaz ne obstajam več, ali obstaja še večja svoboda? ... Toplo meso, spolzki plen, ki pomirja." Komad Lotos je Seraval sestavil iz dveh rekviemov - Mozartovega Requiema in pa zadnjega komada Mother Kali come to me metal benda Dissection, ki so ga posneli, preden je njihov frontman naredil samomor.
Peto skladbo na plošči, naslovljeno Zajemanje gibov, lahko prostodušno označimo za enega najboljših etno-elektronskih komadov; na njem Andrej Fon poprime za makedonske gajde in prav na njegovo željo je Seraval komad 0 vs 0 pospešil na 140 udarcev; obe skladbi imata namreč isti glasbeni material in različno hitrost. Isti glasbeni material vsebujeta tudi šesti in osmi komad z albuma, torej Imenovali te bomo! in Emomehanika; slednjemu so dodani tudi organski zvoki, kot so citre Irene Zdolšek, violina Jelene Ždrale in harmonika Janeza Dovča, tehten organski dodatek pa sta tudi vokalistki Nina Rotner in Jadranka Juras.
Avtonomne cone in užitek
Seraval prisega na Slavoja Žižka, Alenko Zupančič, Mladena Dolarja, Mahatmo Gandija, Che Guevaro, Bertolta Brechta in na zapatiste, ki so ustvarili Chiapas, največjo avtonomno cono na svetu v Mehiki. Že gledališče FV je uvedlo politično noto samoupravljanja oziroma avtonomnega in neodvisnega ustvarjanja. In Seravala zanima družbena ureditev, ki bi jo sestavljale avtonomne cone. "Vsak ima namreč pravico, da si zgradi svoje mesto pod soncem. Naj živi avtonomna cona Vegrad!" pravi Seraval, ki je Leva Krefta tudi zato prepričal v soavtorstvo komunističnega foruma znotraj stranke SD, katere člana sta. "Ta forum ne bo servis kapitala, ampak bo servis avtonomnih con: v Ljubljani imamo avtonomno cono AKC Metelkova mesto in začasno avtonomno cono Rog." Po njegovem bi moral tudi MKC Koper funkcionirati kot cona, prav tako pa tudi Izbruh v Kranju in Pekarna v Mariboru.
"Če štartaš neposredno na užitek, ga bodisi zgrešiš bodisi na njem obvisiš," razmišlja Seraval. "Edini užitek, vreden uživanja, je tisti, ki ga dosežeš kot stranski učinek izpolnjevanja dolžnosti - ne dovoli, da se ti določajo dolžnosti, ne popusti glede svoje želje, da ti ne spodleti srečanje z Realnim. Ni upanja, ni strahu - in to je resnica na veke. Lacan pravi, da če ni užitka, ni smisla. Denar vsekakor sam po sebi ni užitek." Zato so zanj kapitalisti nevrotiki, "komunisti pa smo psihotiki!", pojasnjuje. "Nevrotik se podredi zakonu; v izsiljeni izbiri med denarjem in življenjem bo izbral življenje - kaj mu bo denar brez življenja? Psihotik pa ne: je svoboden, zunaj zakona, ker izbere 'napačno' rešitev, izbere denar oziroma izbere smisel. Kaj mu bo življenje brez smisla? In je zato kaznovan z odtujitvijo, tesnobo, ustvarjalnostjo."