Ker je letošnje leto zaznamovano s številnimi jubileji pomembnih predstavnikov domačega socialnega realizma - obeležujemo 60. obletnico smrti Prežihovega Voranca, 40-letnico smrti Franceta Bevka in 30-letnico smrti Cirila Kosmača - smo se z njo pogovarjali o vse večjem potiskanju literarnih del tega obdobja na obrobje šolskih učnih načrtov in bralnih seznamov ter dolgoročnih posledicah takšnega početja. Stranski učinki vnašanja vse manjšega deleža družbenorealističnih tem so po njenem mnenju generacije socialno amputiranih posameznikov.

Zakaj je treba danes še negovati dediščino socialnega realizma?

Definitivno zato, ker je socialna empatija neka civilizacijska vrednota, ki bi morala obstajati v svetu tudi zunaj literature. Čeprav je socialni realizem književno obdobje, ki je bilo razraščeno med obema svetovnima vojnama, je zanimanje usmerjalo k nadčasovnim vrednotam, ki se jih tudi danes ne bi smelo potiskati na obrobje. Poslanstvo tovrstne literature je v bralcu vzbuditi sočutje in ga navaditi prehoda iz egocentrične v sociocentrično perspektivo. Postopno preganjanje socialne tematike iz učnih načrtov in njeno anatemiziranje se nam bosta dolgoročno zagotovo maščevala.

Na kaj mislite s tem?

Težava je v tem, da brez socialno obarvane literature vzgajamo generacije socialno amputiranih ljudi, ki niso sposobni menjave perspektiv. Ne le, da se današnji otroci ne znajo preleviti v kožo "drugačnih", denimo oseb s posebnimi potrebami ali marginalnih skupin, temveč problemov, kot sta revščina ali telesna hendikepiranost, sploh ne zaznavajo. Pristno sočustvovanje, očiščeno lažne empatije, je bilo ob vse manjši zastopanosti socialno realističnih del iz učnih programov postopoma umaknjeno. Zmaga egocentrizma nad sociocentrizmom pa je in bo še bolj prizadela tudi socialno politiko države. Za primer se obrnite k popolnoma neobčutljivim javnim obravnavam socialnih tematik, kot so brezposelnost, pokojnine ali socialno in zdravstveno zavarovanje.

Toda, ali so odlomki polni brutalnosti - Prežihov Voranc na primer opisuje tako posiljevanje živali kot žganje ženskih rok - nujna postaja v otrokovi vzgoji?

Vsekakor ne, toda ali mora na drugi strani otrok poslušati o senzacionalističnih stvareh, kot je afera, imenovana Baričevič, ali o dogajanju v slovenski politiki? Konec koncev so tudi Grimmove pravljice polne elementov kanibalizma (Sneguljčica, Janko in Metka), antisemitizma (Žid v grmovju), incesta (Kosmatinka), posilstev (Rdeča kapica) in raznovrstnega nasilja, vendar so ti povečini evfemizirani. Tovrstne teme so torej prisotne v številnih literarnih delih, a je zelo pomembno, kako so prikazane. Velika razlika je, ali denimo o spolni zlorabi otrok avtor piše insajdersko, torej s stališča pedofila, ali pa sočustvuje z žrtvijo ter ob tem tudi v bralcu poskuša vzbuditi socialno empatijo. Družbeno neodgovorno je, da so avtorji, ki imajo v svoji biografiji zabeležene procese s področja spolne zlorabe otrok, uvrščeni v učne načrte, na seznam domačega branja ter priporočene literature, in sicer tudi z deli, v katerih insajdersko, brez empatije opisujejo zlorabo otrok. Nemalo je tudi sodobnih mladinskih pisateljev oziroma pisateljic, ki so tematsko sicer izjemno zanimivi, kot recimo Janja Vidmar, saj se lotevajo denimo socialne tematike marginalcev, Downovega sindroma ali istospolne usmerjenosti, a družbeno občutljive teme obravnavajo brez globine, brez socialne empatije. Dandanes je moderno pisati tudi ekološke pravljice ali govoriti o telesnih tekočinah in funkcijah telesa - kakcu, bruhanju in podobnem - kar je lahko sicer poučno in zabavno, a tudi nespodobno, če pisec ob tem pozablja na umetniško kakovost. Ni torej pomembna le sama tematika, temveč tudi način njene obravnave, kajti tudi z neustrezno in nekakovostno obdelavo socialnih problemov otroke oziroma družbo v celoti desenzibiliziramo.

Če je socialna tematika v literaturi tako pomembna, zakaj jo potiskamo na obrobje?

V obdobju tranzicije, ko želi slovenska družba preskočiti določene razvojne faze, je močno prisotna težnja po "kokakolizaciji" in "diznifikaciji" sveta, kar pa neutrudno spodbuja potrošniške potrebe. Ker sta otroška in mladinska književnost, še posebno izdajanje slikanic za predšolske otroke in prvo triletje osnovne šole, najbolj donosna tržna niša, želi vse več avtorjev objavljati za te naslovnike. Prodajati šoloobvezno gradivo je namreč največji literarni posel. Zavoljo ekonomskih apetitov se spodbuja celo infantilizacijo odraslih; oče, ki na skiroju pospremi v šolo sina z violino, ni nevsakdanji prizor. Marsikateri avtor, ki doživlja ustvarjalno dehidracijo na področju literature za odrasle ali si zaradi samocenzure ne upa pisati za to populacijo, začne proizvajati ali izdajati dela za otroke, zaradi česar se znotraj književnosti za najmlajše kopiči veliko nekakovostnega literarnega balasta. Kritik otroške oziroma mladinske literature je občutno premalo, tiste redke pa so večinoma slavilne. Sama sem za Cicibanovo prilogo za starše štiri leta pisala kritike otroških del, podkrepljene z utemeljitvami, a sem naletela na številna negodovanja, češ da znižujem prodajo, ter celo grožnje s tožbami. Tako tiskana kot spletna verzija rubrike je bila zato že dvakrat ukinjena. Ministrstvo za šolstvo in šport ter ministrstvo za kulturo, ki sta odgovorni za nastalo situacijo založništva, pod pretvezo spodbujanja branja v resnici spodbujata proizvodnjo nekakovostnih knjig neprimernih avtorjev in razraščanje divjega založništva, pri čemer ne čutita odgovornosti in potrebe po spremembah. Tudi znotraj otroške in mladinske literature so se tako zaredili lobiji, ki se ne menijo za otrokove potrebe, čeprav govorijo o njih, temveč so se pozicionirali na mesto, ki omogoča dober razgled na ekonomski trg. Desenzibilizirana družba dejansko le papirnato skrbi za otroke.

Kako bi lahko snovalci učnih načrtov vsaj deloma popravili nastalo škodo?

Že v vrtcu bi morali otrokom nuditi ravnovesje med književnostjo s socialno tematiko in fantastičnimi prvinami. Zanemariti ne gre niti Solzic niti Harryja Potterja. Poleg tega bi se moral učni načrt sprehoditi skozi različna obdobja: od nesmrtnih klasikov pa do čisto novih avtorjev, ki odpirajo vrata v še neraziskane dimenzije. V pouk slovenščine pa je vnesenih tudi premalo duhovito obarvanih besedil, ker se zdi marsikateremu strokovnjaku humoristična literatura manjvredna. Toda otroci obožujejo denimo Kozlovsko sodbo na Višnji gori, Butalce ali dela Andreja Rozmana Roze. Konec koncev je tudi naš največji pesnik France Prešeren pisal tako imenovane kosmate verze, kar pa ne zmanjša njegove vrednosti. Skratka, učni načrt bi moral zastopati pluralizem interesov.

Pa vendar, ali ima literatura ob boku drugih medijev dandanes sploh še kakšen vpliv na vzgojo otrok?

Zelo majhen, a bi ga lahko ponovno pridobila, če bi jo posredovali na ustrezen način, kajti literatura ne izgublja boja z drugimi mediji zaradi medija samega, temveč zaradi pomanjkanja kakovosti in načina, kako jo podajamo. Učni načrt za slovenščino zamuja okrog 30 let, vendar to ne pomeni, da bi morali iz njega izključiti tako fenomenalne avtorje, kot so Ciril Kosmač, Prežihov Voranc ali France Bevk, temveč bi bilo treba tovrstno literaturo poučevati na sodoben način. Glede na to, da živimo v dobi digitalizacije, zakaj ne bi književnosti poučevali tudi denimo prek e-bralnikov? Da bi jih časovno bolj približali otrokom, bi lahko Trdinove pravljice objavili v stripu, Vorančeve pripovedi pa preoblekli v animirano obliko. Današnji pouk književnosti je oblikovan le na treh točkah: rojstvu, trpljenju in smrti, toda v resnici je tudi v Kosmačevih delih moč najti poetiziranje kmečkega človeka, v Vorančevih Solzicah pa pravljične elemente. Da bi klasične avtorje približali mladim, jih moramo obravnavati s sodobnega stališča. V znanih stvareh je treba iskati novosti, v novih stvareh pa znane elemente. Mislim torej, da je prišel čas, ko bi morali prevrednotiti arhiv slovenske mladinske literarne zgodovine in nanj začeti gledati z bolj sproščenim, ne pa komercialnim ali neodgovornim pogledom. Domači šolski sistem potrebuje kakovosten in ne ekonomsko motiviran prepih. Če parafraziram: nekateri izdajajo knjige, drugi pa otroke.