"Malim bendom naša scena ni naklonjena"

Eskobars: Vsak je lahko menedžer uveljavljenega benda ni težko biti menedžer Vlada Kreslina ali Neishe, ker te pač pokličejo. Menedžer nekega benda, ki se še uveljavlja, pa se mora bendu posvetiti z vsem svojim bistvom. 

Koliko truda ste morali vložiti, da ste lahko izdali ploščo?

Bogdan Sojič: Ogromno. Najprej smo ustvarjali v moji sobi. Na računalniku smo delali demo posnetke in jih pošiljali našemu producentu.

Producenta ste imeli že prej?

Bogdan Sojič: Ne, smo pa pred tem dobili kontakt Dejana Radičeviča. Nismo bili prepričani, če bo hotel sodelovati z nami, toda ko je slišal posnetke, je bil takoj za. Dal nam je nekaj napotkov in nam veliko pomagal pri komadih. In na koncu smo res šli v studio.

Kje boste nastopali v bližnji prihodnosti?

Bogdan Sojič: Izšla je naša plošča, igrati hočemo povsod, čisto povsod. Zdaj se zares trudimo in si urejamo nastope, da bi lahko igrali na čim več prizoriščih.

Teo Collori: Mi si pravzaprav sami iščemo nastope, kar pomeni, da nimamo menedžerja. Tisti, ki bo zbral dovolj poguma in bo zagrabil za to, bo mogoče nekoč celo nekaj zaslužil z nami. Ali pa mu bo žal, ko nam bo enkrat uspelo, da ga ni bilo zraven.

Mar niste v navezi z Dallasom?

Bogdan Sojič: Res je, tudi oni nam urejajo nastope in nam pomagajo.

Teo Collori: Vendar je težko, potrebovali bi nekoga, ki bi bil ves čas z nami. Vsak je lahko menedžer uveljavljenega benda hočem reči, da ni težko biti menedžer Vlada Kreslina ali Neishe, ker te pač pokličejo. Menedžer nekega benda, ki se še uveljavlja, pa se mora bendu posvetiti z vsem svojim bistvom. Kajti majhnih koncertov niti ni veliko, tudi zaradi tega, ker v tem ni denarja oziroma ga je vedno manj.

Jure Lesar: Ni klubov. Praktično je več prostora za velike izvajalce kot za male, kar je zares slabo. Na sceni so vedno isti glasbeniki. Mladi bendi nimajo niti prostorov, kjer bi lahko igrali, in morajo za nastope dobesedno prositi. Težko je. Velikokrat sem bil že povsem obupan, vendar sem si rekel: "Ne, grizel bom naprej!" Treba je gristi.

V zadnjem času pri glasbenikih ne moremo mimo kvot na radijskih postajah. Kaj vi mislite o tem?

Jure Lesar: Stvari raje sploh ne bi komentiral. Kar koli bom rekel, bo narobe. Če govorim s stališča svojih interesov, pa obveznih 50 odstotkov ne bi škodilo. (Smeh.)

Bogdan Sojič: Tudi v primeru, če bi bile kvote obvezne, se pri nas predvajajo vedno eni in isti, in v tem je problem. Za mlade bende pa ni priložnosti. Tako da ne vem, če so kvote rešitev.

Na začetku ste pisali komade v angleščini, ki ste jih potem poslovenili. Zakaj?

Bogdan Sojič: Ker so tako pristnejši.

Jure Lesar: Demo posnetke smo začeli snemati v angleščini. Ko pa smo začeli resno snemati v studiu z Dejanom, smo se pogovarjali o tem in sklenili, da bomo album posneli v slovenščini, zato da bodo besedila globlja.

Bogdan Sojič: Poleg tega je ogromno rock'n'roll bendov, ki snemajo v angleščini.

Jure Lesar: Vsi bendi, ki igrajo našo zvrst, pojejo v angleščini, zakaj mi ne bi poskusili biti nekoliko drugačni? Se je pa zaradi tega izdaja plošče tudi nekoliko zavlekla. Lahko bi jo izdali že jeseni. Tako pa smo šele januarja spisali vse tekste. Nato je sledil še "mastering", ki se je zavlekel v maj. Takrat smo si rekli, da plošče poleti, ko bodo vsi na dopustu, ne bomo izdajali.

Ko ste začeli pisati v angleščini, ste imeli kakšne aspiracije, da boste uspeli tudi v tujini?

Jure Lesar: Ko sem bil star 15 let, sem bil malo v oblakih. Nisem poslušal samo britanskega rocka, poslušal sem tudi druge zvrsti, toda britanski rock je imel name največji vpliv. Pisal sem angleška besedila, vendar sem na koncu ugotovil, da niso najbolj pristna. Zdelo se mi je, kot da se "preseravam". Ne pravim, da drugi tega ne smejo početi...

Bogdan Sojič: Vsak, ki je slišal demo posnetke, nam je rekel, da je glasba odlična in zakaj ne naredimo še besedila v slovenščini. Trajalo je kar nekaj časa, da smo si rekli "V redu, pa napišimo komade v slovenščini". Ni bilo lahko. Jure je res car, da je napisal, kar je napisal.

Girls from Klagenfurt pa ostajajo v angleščini?

Bogdan Sojič: Samo refren.

Jure Lesar: Kontekst ostaja enak; rock'n'roll, ženske in podobno.

Bogdan Sojič: Jure je želel napisati komad v stilu Brown Sugar (Rolling Stones, op. p.).

Jure Lesar: Ne vem, kako natanko je pravzaprav prišlo do komada Girls from Klagenfurt. Neki prijatelj mi je rekel, zakaj ne napišeš komada o puncah iz Celovca? Težko je pisati rock'n'roll komad, vsaj po mojih izkušnjah. Moraš ga napisati v enem šusu.

Zakaj ravno iz Celovca?

Jure Lesar: Zaradi tega, ker sem imel ravno takrat sprejemne izpite v Celovcu, ki jih nisem naredil.

Bogdan Sojič: Oba sva hotela postati jazz glasbenika.

Jure Lesar: Jaz sem se trudil, Bogdan pa je sprejemne izpite dejansko naredil.

Bogdan Sojič: Res je, naredil sem jih, on pa ne. Vendar sem po dveh letih pustil šolo. In takrat sva ustanovila bend.

So dekleta v Celovcu res takšne lepotice?

Bogdan Sojič: Obupne so!

Jure Lesar: Sploh nobene ne poznam!