V spremni besedi k Antologiji slovenskih pesnic je Irena Novak Popov zapisala temeljne podatke o prisotnosti tako imenovane ženske pisave. Prvo antologijo z naslovom Starejše pesnice in pisateljice (1926) sta sestavila Fran Erjavec in Pavel Flere, istega leta pa je izšla tudi zanimiva knjiga Minke Govekarjeve Slovenska žena. V letih 18971902 je izhajala v Trstu revija Slovenka, med letoma 1923 in 1941 pa v Ljubljani in Trstu še Ženski svet. Šele leta 1945 so ženske dobile splošno volilno pravico. Tako je bil prvi val borbe za enakopravnost, ki se je začel v 19. stoletju, končan. Drugi val ženskega gibanja se je v zadnji tretjini 20. stoletja boril za ekonomsko enakost in neodvisnost. V delu Pišejo ženske drugače? (1995) je Silvija Borovnik predstavila tedaj najnovejše ženske študije slovenskemu kulturnemu prostoru. Ženske danes tvorijo večino bralstva in postajajo zato tudi kompetentne ocenjevalke literature. Vedno bolj smelo načenjajo svoja vprašanja in razvijajo lastno držo, kjer prevladujeta imaginacija in intuicija. Posebne literarne revije ni, izhaja pa revija Delta, v kateri so objavljene feministične študije. Vsako leto izide kar nekaj zbirk pesnic, kot tudi del pisateljic, tako da pisanje literature vsekakor ni prevladujoč moški posel, ampak je izraz ljudi.
Na tem teoretskem izhodišču so gradili literarno-glasbeni večer tudi ustvarjalci iz Cafe teatra, ki bodo svoj izbor besedil izpod peresa slovenskih ustvarjalk interpretirali v songovski maniri, ponovitve pa sledijo 12., 19. in 26. novembra v Klubu CD.
