Moldavska prostitutka in pariški brezdomci

Prvenec Georgea Orwella opisuje avtorjev mladostni eksperiment, ko se je iz upora elitizmu za daljši čas pomešal med brezdomce. (Foto: dokumentacija Dnevnika)

Dušan Čater se je v knjigi Džehenem, naslov katere lahko poslovenimo kot "pekel", spopadel s tematiko priseljenstva. Med vrsticami je mogoče ujeti zgodbe tujcev, ki se v Sloveniji počutijo kot brezdomci. Vsaka pripoved je sicer poglavje zase, toda šele njihova povezanost v celoto tematizira življenje prišlekov v državi, ki jo je zaznamoval padec komunizma. Po avtorjevih besedah je roman nastal po naključju, in sicer kot nadaljevanje dveh neuspelih začetkov: poskusa pisanja o bosanskem državljanu, ki živi v Ljubljani, ter o pri nas stanujoči moldavski prostitutki sta namreč sprožila niz kratkih zgodb s priseljensko tematiko.

Naslanjajoč se na filozofijo Giorgija Agambena je Aleš Šteger v Knjigi teles tako rekoč porušil obstoj gotovega. Skozi jezik poezije je namreč obrusil ideje, da vsa telesa zastopajo zgolj stanje možnosti, da je čas le hlinjenje podob preteklosti, vznikanje jezika pa je hkrati njegovo samouničenje. Ker zbirka prehaja med različnimi slogovnimi in vsebinskimi etapami, avtor o njenem nastajanju pravi: "Poseben izziv je bilo menjati registre in nekako beckettovsko začenjati vedno znova."

Aleš Berger in Mojca Medvešček sta družno, prvi s prevodom, druga s spremno besedo, v slovenščino preoblekla delo Čarni čut francoskega pesnika in filozofa Malcolma de Chazaja. Gre za vplivnega avtorja postkolonializma, ki je deloval na geografskem robu, saj je oddaljen od pariških literarnih salonov ustvarjal na otoku Mauritius, ki leži v jugozahodnem kotičku Indijskega oceana. Literat, ki se je opiral na nekakšno pisateljsko alkimijo, je v omenjenem delu v svobodne pesniške oblike, še najbolj podobne aforizmom, lovil okruške nezavednega. Ob pomoči humorja, hudomušnosti in pikrosti bralcu ne ponuja le prebujanja prvinskih asociacij, temveč tudi sestop v na novo opredeljen svet.

S prevodom dela Življenje Henryja Brulanda še enega francoskega pisatelja, Stendhala je bralce oskrbel Jaroslav Skušny. Avtobiografska knjiga, v kateri se pisec sprašuje, kdo pravzaprav je ter kateri dogodki so zarisali zemljevid njegove življenjske poti, se suče predvsem okrog ljubezni v različnih agregatnih stanjih. A v središču zgodbe niso pisateljeve najbližje osebe, temveč ljubezen do umetnosti, še posebno pa do literature, zato je delo mogoče brati tudi kot avtopsijo lastnega literarnega zorenja.

Leonora Flis pa je s prevodom in spremno besedo na slovensko knjižno tržišče porinila prvenec Georga Orwella z naslovom Na robu in na dnu v Parizu in Londonu. Gre za avtobiografski izsek, ki opisuje nekakšen pisateljev eksperiment. Orwell, sicer rojen v bogati meščanski družini, se je v mladosti iz čistega upora elitizmu pomešal med pariške brezdomce ter s tem raziskal samo socialno dno. V delo ujeti spomini tega obdobja, ki so bili po koščkih sprva objavljeni v različnih literarnih revijah, sprva niso poželi zanimanja založnikov, ko pa je knjiga le dočakala objavo, je avtorja izstrelila med pisateljske zvezde. Orwellova analiza družbe tedanjega časa sicer ubira humoren in ironičen podton, a hkrati bralca poziva, naj si za razmislek o bedi nekaterih posameznikov odtrga vsaj drobec svojega časa.