Iskrena zaživetost

(Foto: dokumentacija Dnevnika)

To se zgodi že z veličastno zvočno gesto, ki preroško napove koncertantni značaj nadaljevanja Sonate za violino in klavir op. 47 (tako imenovane "Kreutzerjeve"), in zato se zdi ideja violinista Richarda Tognettija, da delo priredi za svojo izvedbo z godalnim orkestrom, na prvi pogled povsem legitimna.

Tognetti je značilno klavirsko figuraliko znalsko in domišljeno pretopil v godalni stavek, pri tem pa so bile svobodnejše obravnave klavirskega izvirnika - kot na primer v četrti variaciji drugega stavka - celo ključ do uspeha. Problem pa vseeno ostaja. V Beethovnovi zamisli dramatičnost raste tako iz oblikovalskih potez kot tudi že iz akustičnih, barvnih razlik med glasbiloma, v izključno godalni preobleki pa so se tudi zato izgubljali napetostni odnosi. Tudi Tognettijev solistični vložek je kljub čistini tona in tehnični neoporečnosti ostajal kar preveč složen, spojen z ansamblom. Kreutzerjeva sonata je v tej izvedbi postala zvrstno nedoločena, saj je obtičala nekje med vtisom violinskega koncerta in izvirno kompozicijo, ki je še vedno vendarle komorna in v sebi nosi tudi vse drugačne dialoške odnose, kot jih pozna koncertantni žanr. Kljub temu, da bi Tognetti svojo namero težko udejanjil bistveno bolje, gre njegovo tokratno priredbo razumeti kot zanimiv kuriozum in manj kot trajen doprinos k repertoarju.

Avstralski komorni orkester je na začetku ponovno z naelektrenim muzikantstvom igral Beethovnovo Uverturo Coriolan, da pa to ni interpretacijski način, ki bi mu Tognetti sledil s slepim zaupanjem, so naznanili že nepričakovano zamaknjeni začetni akordski utripi Kreutzerjeve sonate. In res je bilo nadaljevanje tolikokrat poudarjeno s tolikšno občutljivostjo, da so se izkazale vse najlepše vrline orkestrove kristalno čiste zvočne kulture. No, v finalu so virtuozi orkestra vendarle zaživeli v svojem naravnem pristopanju k Beethovnu in pripravili bleščeče glasbeniško razburjenje.

Godala orkestra so ostala senzibilen aparat tudi v Mozartovi Simfoniji št. 41, in to celo do te mere, da so se po svoji moči v drugem stavku izgubljala med manj zadržanimi trobili in pihali. Mozartovemu Jupitru se letos na slovenskih odrih dobro godi in po mojstrski interpretaciji Montgomeryja v modrem abonmaju smo zopet slišali izstopajočo poustvarjalno umetnino. Izvedba se je pod vodstvom Tognettija gibala v standardnih okvirih dobrega igranja Mozartove simfonike, iz katerih je izstopalo budno izpostavljanje začetnega signala ali pa osupljivo fino modeliranje pojavljanja tem zadnjega stavka. Tognettijeva (interpretacijska, sploh ne vodstvena) vloga in osebnostni glasbeni poudarki so bili še najočitnejši v poudarjeni legato artikulaciji in sploh v zlitosti linij in povezanem tkanju kontrapunkta. Jupiter z Tognettijem in Avstralci ni bil neprekosljiv, je pa bil tako temeljit in iskreno zaživet, da so v njem zažarela vsa prava čudesa Mozartovega poznega genija.