V sedečem položaju

(Foto: Tomaž Skale)

Pogovor na temo bralne izkušnje in njenih oblik v sodobnem času je vodila Tanja Lesničar - Pučko, njeni gosti pa so bili bolgarska pesnica in esejistka Kristin Dimitrova, švedski pisatelj in esejist Aris Fioretos, makedonski novinar in pisatelj Blaže Minevski ter kot častni gost predsednik Republike Slovenije Danilo Türk.

Telesna razsežnost branja

Torej, kako in kaj bere sodobni bralec? Aris Fioretos je pri odgovoru na to vprašanje opozoril na zanemarjanje telesne dimenzije branja. "Branje se dojema kot intelektualna dejavnost, čeprav je nenehno povezano s telesnimi senzacijami: čutimo vzhičenje, vzburjenje, napetost, lahko bi celo rekel, da nam dobra literatura dela kurjo polt." Če pogledamo, kaj med branjem počne telo, lahko opazimo tudi to, da se je včasih bralo leže, včasih sede, na fotelju, kavču ali trati, danes pa vse bolj - za delovno mizo!

Ta nenavadna bralno-telesna drža je sicer povezana s spremenjenim konceptom literature, primerne za branje, je prepričan švedski pisatelj. Včasih se je bralo leposlovje, danes pa vse bolj instrumentalna literatura, učbeniki in priročniki, s katerimi se bomo težko spopadli udobno zleknjeni na kavču, pojasnjuje Fioretos. Če je branje nekdaj pomenilo užitkarsko lenobno početje, ki smo ga najraje opravljali v horizontalnem položaju, je danes postalo nekaj, kar enačimo z delom in učenjem.

Dobre plati spleta

Še ena značilnost sodobnega časa, ki je temeljito preoblikovala branje, je pojav spleta in z njim povezane kulture branja. To po navadi ocenjujemo kot negativen pojav: mlade generacije, ki vsakodnevno preživijo vse več časa na spletu, obtožujemo, da so nepismene, da ne obvladajo osnovnih komunikacijskih veščin in kakršnega koli bolj kompleksnega branja.

S tako negativnim pogledom se ne strinja Kristin Dimitrova, ki pravi, da uporaba računalnikov in spleta ne zmanjšuje, temveč izboljšuje komunikacijske veščine in pismenost. O tem je med drugim prepričana tudi zato, ker se kot članica žirije za spletno literaturo srečuje z veliko bolj "pismenimi" izdelki na klasičnih natečajih. Splet je dobro orodje tudi za promocijo mladih avtorjev, ki v sedemmilijonski Bolgariji, kjer se naklade gibljejo med 500 in 2000 izvodi, težko pridejo do založnika. Zato so bolgarski literarni blogi in njihovi oboževalci precej močni, zagotavlja avtorica. Po drugi strani je res, da se je v poplavi pisanja branje leposlovja zmanjšalo, tudi zato, ker so se bralske potrebe spremenile: "Če že beremo, hočemo nekaj, kar bomo zaužili hitro, tako kot vse danes: hitra hrana, hitro življenje, hitre knjige."

Ritem in "avtomatika"

Blaže Minevski se je, podobno kot Fioretos, ukvarjal s telesnimi vidiki branja in pisanja. Želel je opozoriti na danes skoraj pozabljeno ritmično dimenzijo branja, pri tem pa je opozoril na primer Dostojevskega, ki je svoj roman Zločin in kazen narekoval ženi in pri tem sledil ritmu gibanja njene roke po papirju. Minevski se je z lastnim ritmom soočil v nenavadni prigodi, ko je prijatelju z glasbene akademije bral svojo prozo in je ta nenadoma ugotovil, da besedilo pravilno sledi sedemosminskemu taktu oziroma ritmu makedonskih narodnih pesmi.

Čeprav je okrogla miza potekala v mednarodnem vzdušju izmenjevanja raznolikih izkušenj, organizatorji, vključno s predsednikom države Danilom Türkom, niso pozabili poudariti pomena, ki ga je imela knjiga pri oblikovanju in uveljavljanju slovenskega naroda. Pri tem si je predsednik zaželel, da bi se literatura pri nas vendarle obravnavala nekoliko bolj sproščeno, toda razprava, ki jo je odprlo nekaj domačih udeležencev iz občinstva, ne daje slutiti, da se bodo njegove besede uresničile. Branje je težavna naloga in tega bi se, posebno mladi bralci, morali zavedati - tako je razmišljalo nekaj slovenskih razpravljavcev, pri čemer je Meta Grosman omenjeno relativizirala s pojasnilom, da je problem tudi v osnovni pismenosti in ne le zahtevni književnosti, saj po njenem mnenju slovenski šolarji branja ne avtomatizirajo do te mere, da bi jim "lahko postalo prijetno".