Polnokrvna, čuteča ženska

Lirična opera Manon Lescaut Giacoma Puccinija bo odprla novo sezono SNG Opera in balet Ljubljana; na fotografiji so tenorist Branko Robinšak kot vitez Des Grieux, kostumografka Chiara Barichello in režiser Giulio Ciabatti med kostumsko vajo. Sicer pa bo premiera 9. septembra v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, kjer bo Manon Lescaut pela Sofia Soloviy k. g., pozneje jo bo zamenjala Milena Morača, medtem ko bo vitez De Grieux na premieri Robinšak, v alternaciji pa Carlo Barricelli. Dirigiral bo Loris Voltolini, sicer strokovnjak za italijanski veristični operni repertoar. Ponovitve bodo sledile 10., 11. in 12. septembra. (Foto: SNG Opera in balet, Ljubljana)

Čeprav se odprtje prenovljene operne stavbe ponovno odmika napovedanemu datumu (pomlad 2011), je jasno, da ljudje opero zelo pogrešajo; z novim vodstvom je v hišo prišel nov zagon in očitno tudi upanje za ljubitelje operne umetnosti, kajti prodaja abonmajev se je v primerjavi z lanskim letom dvignila za 70 odstotkov, in kakor pričakuje Mitja Bervar, ravnatelj SNG Opera in balet Ljubljana, bi se lahko ta odstotek do konca prodaje abonmajev (to bo do srede oktobra) lahko dvignil tudi do stoodstotne ravni.

Opojena z življenjem

Manon Lescaut je opita od življenja in bogastva svojih ljubimcev, a le njena resnična žrtev, vitez Des Grieux, je nazadnje človek, ki ji je edini pripravljen slediti do konca, tudi na njeni poti v smrt. To je ena najznamenitejših literarnih ljubezenskih pripovedi 18. stoletja, ki jo je ustvaril Antoine-François (Abbe) Prévost; njegova kratka novela z naslovom Zgodba viteza Grieuškega in Manon Lescaut je izšla leta 1731 na Nizozemskem kot sedmi del Spominov in dogodivščin plemenitega človeka; že ob izidu je bila zelo popularna in je pozneje izšla tudi kot samostojna knjiga. Od prvega izida so si ponatisi kar sledili, do danes jih je bilo samo v Franciji 234, Manon Lescaut pa je doživela tudi različne žanrske preobrazbe med drugim v balet, opero in film.

V operni literaturi, ki je nastala po omenjeni noveli, sta najbolj pomembni dve deli: Manon (1884) skladatelja Julesa Masseneta in Manon Lescaut (1893) skladatelja Giacoma Puccinija (več libretistov, najpomembnejša med njimi sta Domenico Oliva in Luigi Illica). Puccini je spisal pravo veristično opero in ustvaril novo, dramatično žensko figuro (za razliko od drugih njegovih opernih junakinj, kot so Tosca, Mimi ali Madame Butterfly ter Massennetove Manon), ki ni več sprijenka, temveč čuteča ženska, pripravljena na kesanje.

Manon Lescaut, tokrat v interpretaciji Milene Morače, je razpeta med več svetov in ljubimcev, toda v jedru je iskrena, zelo čustvena, a tudi zelo nepremišljena; še sama ne ve, kaj bo v nekem trenutku storila. "Francozi rečejo, da je heroina, sama pa pravim, da je heroin, ker povzroča odvisnost vitez Des Grieux jo ljubi in je hkrati bolestno odvisen od nje," je pred premiero povedala naša sopranistka. Branko Robinšak prav tako vidi svoj lik viteza kot definicijo nostalgije naivnosti. "Čeprav je vitez odrasel človek in dobro vzgojen, ve, da rine v nevšečnosti, in ve tudi, da je obseden z njo, čemur se ne more upreti," pravi Robinšak. Celoten lik viteza Des Grieuxa pravzaprav temelji na boju, ki ga bije sam s seboj: med dobrim in zlim, med tistim, kar bi smel in ne bi smel. Zgodba se konča tako, da Manon Lescaut umre, on pa ostane sam.

"Opera ni muzej!"

Solist Carlo Barricelli, ki v to Puccinijevo opero prihaja kot gost in bo Robinšaka, ki bo pel na premieri, zamenjal v alternaciji, je še dodal, da opera v bistvu odpira vselej aktualen diskurz, namreč da je narava človeka vedno podobna; včasih je bilo morda takšno obnašanje ženske sramotno, danes, že toliko let po seksualni revoluciji, seveda ne več.

To opero prvič na oder postavlja italijanski režiser Giulio Ciabatti, ki se tokrat ni odločil za modernistično postavitev, ampak ga je zanimal predvsem zgodovinski kontekst zgodbe. "Pri svojem delu poskušam vedno doseči glavne elemente dramaturgije; moj cilj ni samo ilustrirati dogajanje, temveč poudariti vodilne teme v zgodbi sami. Zato nenehno iščem povezave s sodobnim gledalcem; opera ni muzej," trdi Giulio Ciabatti. Zelo pomembna se mu zdi metafora s puščavo kot "nikogaršnjo zemljo", ki ni samo socialno-zgodovinsko pogojena. "Ta ljubezen je brez meja, ne odgovarja strukturam sveta, zato se ta odprtost puščave in morja kaže kot nek cilj prihodnosti," je še povedal režiser. Kostumografka Chiara Barichello pa je dodala, da je njeno delo ves čas potekalo v korelaciji z režiserjem in da so se ves čas držali zgodovinskih kontekstov. Na sceni pomembno vlogo odigrajo barve - svetle odsevajo mladost, temnejše plemiče, medtem ko je Manon Lescaut ves čas v svetlih tonih.