Od vile Čiračara do Bradavičarke

Na sliki: tokijski avtobus z oglasom za film Harry Potter in ognjeni kelih. O fantaziji je danes težko pisati samo v literarnih terminih, posebno če imamo v mislih glasbeno, filmsko, zvezdniško in založniško industrijo. Literarna teoretičarka Milena Mileva Blažić meni, da zasluge za popularnost žanra lahko pripišemo vsemu založniškemu sistemu, ki se je zaradi večjega zaslužka odločil vlagati v razvoj simbolnega in kulturnega kapitala fantazije. Blažićeva navaja kot primer zgodbo J. K. Rowling, »skromne matere samohranilke, ki jo je anglo-ameriški trg z njenim soglasjem izrabil v oglaševalske namene«. Sicer pa uspešnosti ne gre zamenjevati za kakovost, opozarja Blažićeva in poudarja, da je serija knjig o Harryju Potterju vrhunsko književno intertekstualno besedilo, ne glede na to, ali nam je tržni sistem v ozadju všeč ali ne. (Foto: AP Photo/Koji Sasahara)

Čeprav je razcvet doživela komaj v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, pa je fantazijska književnost žanr, o katerem bi težko rekli, da je nekaj novega. J. R. R. Tolkiena danes poznajo tudi najbolj elitistični raziskovalci tako imenovane visoke literature, Harry Potter J. K. Rowlingove stoji na vsaki otroški polici, filmska uspešnica Zlati kompas je tudi pri nas dodatno uveljavila Njegovo temno tvar Philipa Pullmana, morda ste slišali tudi za Georgea R. R. Martina, ameriškega fantazijskega zvezdnika, ki naj bi bil začetnik novega, "bolj trdega" fantazijskega realizma, in ga šele seznanjajo s slovenskim bralstvom.

Od nekaj sto do več tisoč strani

Glede na razcvet fantazijskega žanra je bil čas tudi za njegovo literarnoteoretsko obravnavo. Pred kratkim smo izpod peresa Jakoba J. Kende, poznavalca in prevajalca sodobne fantazijske literature, Harryja Potterja in Njegove temne tvari, dobili Fantazijsko književnost, prvo slovensko razpravo, ki obravnava žanr sodobne fantazijske literature.

Kaj torej pravi literarna teorija o tem žanru?

"Predvsem je del fantastike, skupnega imenovalca vseh zvrsti, ki se na določen način oddaljujejo od dogovorne resničnosti," odgovarja Jakob J. Kenda. Fantazijska literatura se tako stiska pod skupno streho z znanstveno fantastiko, utopijo, grozljivko in vsemi razvojnimi oblikami od mita do pravljice. To pa so žanri, o katerih govorimo samo v močno prekrivajočih se terminih, poudarja Kenda, saj številna dela, kot na primer najbolj razvpita dekliška saga Somrak avtorice Stephenie Meyer, vključujejo različne elemente naštetih zvrsti.

Sodobne oblike fantazijske literature so tudi zadnji korak razvojne linije, ki se je začela z mitom, nadaljevala z ljudsko pravljico, nato z avtorsko pravljico in se razvila v klasično fantazijo, predhodnico fantazijskih sag, pojasnjuje Kenda. Žanrsko družino povezuje neka skupna značilnost, in sicer dobro znana pripovedna struktura: "Junak gre od doma, se sreča s področjem čudežnega, pridobi pomočnike in nasprotnike, opravi naloge in preizkuse ter se končno vrne domov bogatejši za to ali ono." Toda če se Piki Nogavički, Alici in Petru Panu, junakom klasičnih fantazij, vse to zgodi na precej enostaven način in na omejenem obsegu stotih in še nekaj strani, potrebuje sodobna fantazija veliko bolj trpežnega bralca: kultna trilogija Gospodar prstanov tako šteje dvakrat po več kot 400 in enkrat po skoraj 600 strani.

Velika četverica

Izjemna kompleksnost sodobne fantazije pa ni vidna samo po številu strani, temveč se pozna tudi na drugih ravneh, opozarja Kenda. Namesto enega junaka tako mrgoli nenavadnih likov s številnimi čudežnimi atributi, namesto enostavne pripovedi se godijo neštete peripetije, namesto nedoločenih dogajalnih krajev pa imamo domišljijske svetove z do podrobnosti domišljenimi kartografijami, florami in favnami, podnebji, rodoslovnimi drevesi, celo izmišljenimi zgodovinami, znanostmi in jeziki!

"Če nas zanima 'kdo je začel prvi', je to nedvomno Tolkien s svojim Gospodarjem prstanov iz petdesetih let prejšnjega stoletja. Pri tem pa je zanimivo predvsem to, da se nobenemu še tri desetletja pozneje ni zapisalo nič podobnega," razlaga Kenda. Prav nasprotno, z željo po ponovitvi Tolkienovega uspeha se je razvil novi, tako imenovani sword and sorcery žanr, ki je poudarjal motive čarovništva in bojevništva. Da je posebnost fantazije v njeni kompleksnosti in ne "mečih in čarovnikih", je med prvimi odkril Terry Pratchett z zdaj že znamenitim Ploščatim svetom. V devetdesetih letih nato končno pride do žanrskega razmaha, s katerim zaslovijo tisti, ki jih Jakob J. Kenda uvršča ob bok Tolkienu, med veliko četverico fantazijskega žanra: Ursula K. Le Guin s šestdelno sago Zemljemorje (nastalo med leti 1968 in 2001), Philip Pullman s trilogijo Njegova temna tvar (1995-2000), in J. K. Rowling s Harryjem Potterjem (1997-2007).

Slovenska fantazijska vrzel

Vsi našteti avtorji prihajajo z anglo-ameriškega območja, kjer je bila klasična fantazijska literatura najbolj razvita in podprta, zato ni nenavadno, da so se prav tam rodile tudi sodobne sage, pravi Kenda. "Toda tradicija klasične fantazije obstaja tudi pri nas in zato že leta čakam na rojstvo prve slovenske sodobne fantazije."

In res, v Pogledih na mladinsko književnost (1987) slovenske literarne raziskovalke Marjane Kobe najdemo vrsto fantastičnih pripovedi, med drugimi tudi naslove, kot so Udarna brigada Antona Ingoliča, Potovanje v tisočera mesta in Trije konji Vitomila Zupana, Drejček in trije Marsovčki Vida Pečjaka, Avtomoto mravlje Jožeta Snoja, Veliki čarovnik Ujtata Vide Brest, Kosovirja na leteči žici in Kam pa kam, kosovirja? Svetlane Makarovič. Seznam z novejšimi deli dopolnjuje slovenska literarna zgodovinarka Milena Mileva Blažić, ki navaja še Težave in sporočila psička Pafija iz leta 1982 Polonce Kovač, Majhnico (1987) Nika Grafenauerja in Ure Kralja Mina (1999) Bine Štampe Žmavc.

Kje je potem njihova naslednica, prva sodobna slovenska fantazija? Ni je, trdi Kenda, najbrž zato ne, ker takšno delo zahteva izjemne intelektualne sposobnosti procesiranja ogromne količine podatkov, obenem pa tudi literarno nadarjenost. "Ne vem, ali v Sloveniji obstaja oseba, ki je zmožna obojega." To je obenem lahko tudi odgovor na številna mnenja, da je fantazija manj vredna literarna oblika. "Tisti, ki meni tako, naj se usede in poskusi napisati kaj podobnega. Kmalu bo ugotovil nasprotno," je prepričan Kenda.

Pišejo številni, ustvarjajo redki

Pred kratkim se je kot odgovor na dolgo pričakovano slovensko fantazijo oglasila avtorica s psevdonimom Margit Belani, ki je pri Mladinski knjigi izdala prvi del trilogije Varuhi skrivnosti, Obzidano mesto. Ta projekt pa nima le močnega založnika, ampak se opira tudi na sodobne oglaševalske prijeme, ima interaktivno spletno stran, dodelano vizualno podobo domišljijskega sveta, medijsko izpostavljeno avtorico in celo amulet, ki je priložen h knjigi, kar vse kaže na to, da bi z Belanijevo končno le lahko dobili sodobno avtorico slovenske fantazije.

Toda Milena Mileva Blažić ni takšnega mnenja, če sodimo po njeni kritiki knjige Belanijeve. "Na osnovi branja besedila je jasno, da se je avtorica nanašala na že znana, predvsem popularna literarna besedila, vendar ni presegla uveljavljenega vzorca, ni vpeljala nobenih inovacij in se izogiba globinskim pomenom. Zato je vprašanje, ali bi zgolj internacionalni psevdonim avtorice in založniška podpora lahko zadostovali za uspešnost njene knjige."

Če bi od koga lahko pričakovali razvoj fantastične slovenske pripovedi, nadaljuje Blažićeva, bi to bilo od nekaj nadarjenih pisateljic, ki so v žanr kratke sodobne pravljice vnesle novo senzibilnost in elemente fantastičnega. Kot posebno odlične omenja Majdo Koren, Anjo Štefan, Deso Muck in Ido Mlakar, ki se sicer doslej niso lotevale pisanja obsežnejših fantazijskih svetov. Poleg naštetih so se pisanja fantastične pripovedi v obliki proze, poezije ali dramatike lotili Milan Dekleva, Milan Jesih, Boris A. Novak, Andrej Rozman Roza in Evald Flisar.

"Številni bralci fantazijske literature dobijo vtis, da bi tudi sami lahko pisali takšno literaturo. Toda pišejo številni, ustvarjajo pa redki," ugotavlja Milena Mileva Blažić.

Princeska na belem konju in lepi princ?

Čeprav fantazijska dela, kot so Tolkienov Gospodar prstanov, Alica v čudežni deželi Lewisa Carrolla ali Mali princ Antoina de Saint-Exuperyja, berejo večinoma odrasli, ostaja preučevanje fantazijske literature v okvirih mladinske književnosti. Od tod morda tudi razlog, da se pogosto pojavlja zaskrbljenost zaradi družbenih vlog in vrednot, ki naj bi jih ta književnost ponujala domnevno mladim bralcem. Pred časom smo doživeli moralno paniko zaradi poganstva Harryja Potterja, medtem ko je bila Njegova temna tvar Phillipa Pullmana zaradi negativnega prikaza totalitarnega verskega sistema ožigosana kot "ateizem za otroke". Raznim očitkom se danes ne izogne niti katoliško naravnani J. R. R. Tolkien, ki ga obtožujejo reprodukcije patriarhalnih spolnih vlog.

"Vprašanje reprodukcije stereotipnih spolnih vlog ni vprašanje fantazije, temveč dobre ali slabe literature," je prepričan Jakob J. Kenda. Pri tem pa je treba biti pozoren tudi na to, da fantazija večinoma črpa iz modelov ljudske pravljice, ki ponuja tradicionalne družbene vzorce, trdita tako Kenda kot Blažićeva. Ali drugače rečeno, če sta junaka pravljice "lepa princeska" in "princ na belem konju" - v teh likih pa sta že implicirani tradicionalni spolni vlogi - bo lahko le zelo nadarjen in senzibilen avtor napisal zgodbo, v kateri bo te stereotipe presegel. Oba raziskovalca kot enega izmed najuspešnejših v tej smeri omenjata Phillipa Pullmana in njegovo trilogijo Njegova temna tvar.

"Fandomi", lobiji in literarne razprave

Tako imenovani "fandomi" ali načrtno organizirane skupnosti oboževalcev so eden izmed fenomenov, ki je tesno povezan s fantazijsko književnostjo. Ena največjih takšnih skupnosti v svetovnem merilu je fandom Harryja Potterja, v okviru katerega nastajajo spletne strani, kritike in razprave, amaterska literarna dela, glasbeni videi, časopisi, javna srečanja, dokumentarni filmi, celo glasbene skupine, ki jih na temo junakov z Bradavičarke ustvarjajo oboževalci. Izjemen vpliv takšnih skupnosti se je pokazal že v Tolkienovem času, ko so oboževalci prisilili ameriškega založnika, naj piratsko verzijo Gospodarja prstanov umakne iz prodaje in avtorju poravna neplačane tantieme. O vplivu slovenskih oboževalcev pa smo se lahko prepričali pred nekaj leti, ko je slovenski založnik prevod šestega dela Harryja Potterja zaupal Branku Gradišniku, vendar ga je moral zaradi lobiranja slovenskega fandoma pri založniku in celo pri sami avtorici J. K. Rowling vrniti prevajalcu prvih pet delov - Jakobu J. Kendi.

Skupnosti oboževalcev niso samo posledica popularnosti določenih del fantazijske književnosti, marveč se je po njihovi zaslugi vse bolj uveljavljal tudi sam fantazijski žanr, pojasnjuje Kenda. "Literarni raziskovalci se pogosto izogibajo fantazijski književnosti, zato ni nenavadno, da oboževalci sami poprimejo za delo. Tako sta temeljni fantazijski pojmovnik, Encyclopedia of Fantasy (Enciklopedija fantazijske književnosti), napisala John Clute in John Grant, znana kritika fandoma, ki nista nikoli študirala književnosti!" Kot zanimivost: slovenske kritiške odzive na fantazijsko književnost lahko razen na spletnih straneh oboževalcev preberete v revijah Joker in Otrok in knjiga.

Izsek

Fantazijska literatura se stiska pod skupno streho z znanstveno fantastiko, utopijo, grozljivko in razvojnimi oblikami od mita do pravljice.