Univerzalne zgodbe iz Marseilla

V večini Guédiguianovih filmov nastopa ista skupina igralcev, najpogosteje pa dva, režiserjeva žena Ariane Ascaride in njegov najboljši prijatelj Gérard Meylan: oba sta na fotografiji iz filma Mairus in Jeannette. 

 Tako se imenuje četrt v Marseillu, kjer se je pred 57 leti armenskemu očetu in nemški materi rodil Robert Guédiguian, francoski cineast, ki je večino svojih filmov posnel v Marseillu. In to večinoma z istimi igralci, med katerimi jih je le nekaj poklicnih (najpogosteje vloge zasedata Guédiguianova žena Ariane Ascaride in njegov prijatelj Gérard Meylan). "Živimo kot gledališka družina in Marseille, kjer smo vsi doma, imamo obenem za veliko prizorišče, kjer snemamo filme. Po prvem filmu, ki sem ga naredil pred 20 leti, še nisem vedel, da bom kdaj posnel drugega. Toda po petem filmu sem že vedel, da so takšni "lokalni" filmi s prijatelji moj način dela. Prepričan sem namreč, da vsak kraj na svetu pozna ne le svoje zgodbe, temveč da lahko te zgodbe prežema dialektika med partikularnim in univerzalnim. V najbolj banalnih zgodbah se lahko kažejo globalni problemi. To je tisto, kar imam rad v filmu", je povedal Guédiguian na okrogli mizi v Gorici, kjer so v okviru festivala Sergio Amidei (ta se nocoj končuje) priredili krajšo retrospektivo njegovih filmov.

Mesto je mirno, toda...

Pred devetimi leti smo lahko tudi v Ljubljani, na Liffu, videli Guédiguianovo Mesto je mirno (La Ville est tranquille, 2000) - to mesto je seveda Marseille, ki se v splošnem planu koplje v mediteranski svetlobi, toda brž ko se kamera približa ljudem, se v to svetlobo zarezujejo temni prameni njihovih življenjskih polomij. Pa tudi polomij družbenega. Film je sestavljen iz več vsakdanjih zgodb in likov, toda vsaka je tako "življenjska" kot obenem "sociološka", kolikor govori tudi o porazu družbe in družbenega: na primer v sekvenci stavke pristaniških delavcev, ki je glasno najavljena s prepevanjem o delavski solidarnosti in tiho zlomljena s 100.000 franki odpravnine na delavsko glavo; ali ko gre za družabno srečanje visoke družbe, na katerem se bratijo "desničarji" in "levičarji", konservativci in liberalci. Vsa ta "družbena zadeva" je tako brezupna, da celo atentator na desničarskega politika naredi samomor. Vse individualne zgodbe se na neki točki prepletejo. Najpretresljivejša (pa tudi najbolj mučna) je zgodba delavke Michele (Ariane Ascaride), ki ponoči dela na ribji tržnici, kjer se je nalezla neizbrisnega ribjega smradu; a to še ni najhuje, strašno je to, da se mora prostituirati, da bi svoji narkomanski hčerki priskrbela heroin, njena prva stranka pa je prav tisti taksist, odpuščeni pristaniški delavec, ki si je z odpravnino kupil avto, da bi prevažal stranke in iskal poulične prostitutke. Michelin mož je brezposelni delavec, ki se vdaja alkoholu in se druži z rasisti, ki do smrti pretepejo arabskega priseljenca. Michele se znajde na robu brezna, ko svojo narkomansko hčerko usmrti s premočno dozo, da bi rešila življenje svoje vnukinje, ki ji preostane kot edino upanje. Mesto je mirno se dotakne vseh plati in aspektov marsejske družbe, avtorjeve simpatije pa očitno uživajo predvsem ljudje z roba oziroma tisti, ki poskušajo kljub sem stiskam in nesrečam ostati pokončni in hrabri.

Lokalno je globalno

A vseeno Mesto je mirno ni ravno "ohrabrujoč" film (encourageant, rečeno z Guédiguianovim izrazom), kot tudi ni "realističen", vsaj ne po Guédiguianovem pojmovanju realizma, ki naj bi vselej zajemalo več plati, najmanj pa tragično in komično hkrati. V Mesto je mirno je družbena, družinska in individualna realnost izostrena v mračni luči, prav nasprotni tisti, ki prevladuje v Marius in Jeannette (1997). Ta film ni le encourageant, temveč naravnost hilarant, vesel in navdušujoč. In nagrajen s cezarjem za najboljši francoski film leta 1998. Sam Guédiguian ga je kvalificiral kot "delavsko opereto", čeprav je v filmu še najbolj lahkoten sam režijski stil, ki suvereno obvladuje tesna dvorišča med majhnimi hišami v Estaqu, kjer se med smehom in jokom, med "zafrkavanjem" in resnimi pogovori, med skupnimi pojedinami in majhnimi dramami za hišnimi zidovi odvijajo povsem banalne zgodbe, ki pa jim je že tisti balon, poslikan z globusom, napovedal "globalno razsežnost". To je film majhne lokalne skupnosti, toda s poudarkom na liku Jeannette (Ariane Ascaride), samske matere z dvema otrokoma (bele hčerke in temnopoltega sina), ki izgubi službo v trgovini in se zaljubi v čuvaja opuščene cementarne. Seveda še nobena romanca ni minila brez zapletov, toda to ni najpomembneje, ta film pač ne temelji na zgodbi, temveč na portretih posameznih likov, od otrok do odraslih in od neumnih do pametnih, a vseh po svoje simpatičnih.

Robert Guédiguian je tudi producent, ki je produciral še več filmov, kot jih je sam režiral. "V Franciji ni težko priti do denarja za avtorske filme," pravi. "Produkcija francoskih filmov ima dva vira subvencije: prvi je obdavčitev kinovstopnice, drugi pa javna televizija, ki vlaga v produkcijo kinematografskih filmov ali pa jih sama producira. Problem je drugje, v distribuciji, ki skrajno nerada prevzema avtorske filme". In če takšni filmi težko pridejo celo na francoska platna, le kako neki bi jih lahko videli na slovenskih.