Pred dnevi je kot substitut zaigrala v orkestru Slovenske filhar monije, ko so koncertno izvedli tretje dejanje Wagnerjeve opere Parsifal, od aprila naprej igra tudi v orkestru du najske operne hiše Volksoper.

Sodeluje še z dunajskim radijskim orkestrom in Orkestrom na original nih inštrumentih Wiener Akademie ter s številnimi drugimi komornimi zasedbami, zbori in velikimi dirigenti, kot so Boulez, Gergijev, Kuhn, Hasel böck. Že med študijem je prejemala štipendijo našega kulturnega minis trstva in Zoisovo štipendijo za nadarjene študente, po zaključku pa so ji na dunajski univerzi poklonili še nagradno štipendijo za izjemne študijske dosežke. Vsako študijsko obdobje je zaključila z odliko, prav tako so z odliko ocenili njeno pisno magistrsko nalogo z naslovom Richard Wagner in harfa. Na priporočilo ljubljanskega wagnerjanskega društva je letošnja štipendistka uglednega sklada Richard Wagner Stipendienstiftung, s tem pa jo čaka tudi obisk festivala v Bayreuthu.

V Wagnerjevih operah že igrate, celo kot glavna harfistka, in sicer na Bayreuthu vedno bolj konkurenčnem avstrijskem festivalu – Tiroler Festspiele Erl.
Doslej so produkcijsko postavili že vse štiri dele Wagnerjevega Prstana, Tris tana in Izoldo ter Parsifala, letos bo na novo postavljen Večni mornar. Osredotočeni so v bistvu na celotno nemško opero, ob Wagnerju posebej na Richarda Straussa preteklo poletje smo recimo igrali njegovo Elektro, igrali so tudi Beethovnovo Fidelijo. Tja me vabijo že četrto leto zapored. Umetniški vodja Gustav Kuhn je eden zadnjih Karajanovih učencev, je velika eminenca v nemško govorečem in ita lijanskem prostoru in na neki način tudi precej kontroverzna osebnost: zelo je inteligenten, veliko predstav tudi sam režira, poleg dirigiranja je študiral še psihologijo, filozofijo, kompozicijo in psihopatologijo. Daje vtis, kot da v sebi vidi tudi veliko vihravega Wagnerja in perfekcionističnega Karajana. Masovno premetava ljudi iz orkestra in zasedb, kriči in v bistvu ne vzbuja ob čutka, da si v njegovih očeh kaj vreden. Toda če preživiš, si naenkrat vreden zelo veliko.

Prvo leto sem v orkester vskočila namesto prve harfistke. Festivalska zasedba v Wagnerjevih operah zahteva tudi do šest harf, pri Renskem zlatu celo sedem, kar si lahko privoščijo res le veliki festivali. Tisto leto sem potila krvavi pot; v mesecu dni sem se morala naučiti šest Wagnerjevih oper in po tem v treh operah voditi sekcijo harf, v kateri sem bila najmlajša, imela sem tudi zdravstvene težave. Četudi mi je bilo težko, me je izkušnja okrepila, ne nazadnje sem ostala v ekipi. Lani so mi poleg partov orkestrske harfe dodelili tudi solistični glasbeno-scenski part »Beckmesserjeve harfe« v Mojstrih pevcih Nürnberških.

Prav za ta del opere je Wagner dal izdelati posebno harfo. Za kakšen inštrument gre?
Razlika med Beckmesserjevo in obi čajno harfo je precejšnja, po videzu in tehniki igranja. Funkcija Wagnerjeve harfe je bila, da naj bi zvenela kot pokvarjena lutnja in tako asociirala na slabega glasbenega kritika. Prvo tak šno harfo je skladatelj naročil pri fran coski firmi Lyon; bila je kromatična z dvema vrstama strun, zdaj pa jo hra nijo v muzeju v Bayreuthu. Nemško podjetje Horngacher je pozneje zgolj za uporabo v predstavah Mojstrov pev cev Nürnberških izdelalo sedem ne koliko prirejenih inštrumentov. Šest so jih odkupile velike operne hiše, sedmo pa so obdržali v delavnici in jo od dajajo v najem večjim produkcijskim hišam ali festivalom. Na tirolskem fes tivalu sem igrala prav na to sedmo harfo.

Kako je sedeti med orkestraši v vsej dolžini Wagnerjevih oper?
Wagner je imel harfo izjemno rad, uporabljal jo je za specialne efekte. Preden napoči harfističen vstop, lahko čakaš tudi uro ali dve. Določeni parti iz Wagnerjevih oper so nedvomno eno najbolj tehnično zahtevnih poglavij v harfistični literaturi. Wagner sam je v pismu, ki je romalo k harfistu v Sankt Petersburg, priznal, da se na harfo ne spozna zelo dobro, da pa zelo ceni harfiste in da jim zato do določene mere dovoljuje izdelavo priredb. Nekateri parti v originalu so dejansko napisani na meji izvedljivega. Za har fistični part v Prstanu obstaja veliko verzij ruska, pariška, dresdenska, zelo veliko je tudi individualnih rešitev. Sama sem upoštevala kompromise, ki mi jih je predlagala moja profesorica in ki so jih uporabljali tudi v dunajski državni operi, nekaj idej mi je dala harfistka berlinskih filharmonikov, ne kaj sem dodala sama.

Razlog, da malo ljudi igra harfo, ni le ta, da je tehnično morda najtežji inštrument je tudi zelo drag. Menda potrebujete novo harfo?
Ta hip me res najbolj zaposluje vpra šanje, kako priti do novega inštrumen ta. Na magistrskem izpitu se mi je zgodilo, da mi je po odigranem prvem delu koncerta predsednik žirije čes tital, obenem pa dejal, da me želi v drugem delu slišati na šolskem in štrumentu, ker moj ni dovolj dober. Ko se ti začnejo dogajati takšne stvari, si na točki, ko te lastni inštrument omejuje. Tudi v velikih festivalskih orkes trih moj inštrument enostavno ni dovolj prodoren ob sicer ogromni masi zvoka. Harfa, o kateri sanjam, stane 47.500 evrov, a kljub naporom sem za zdaj upanje na takšen inštrument morala opustiti. Zbiranje sredstev bi lahko trajalo več let, inštrument pa potrebujem čim prej. Verjetno bom prisiljena v kompromis, namreč v prodajo moje sedanje harfe. S tem sem bom sicer morala odpovedati prepotrebni »drugi« harfi za vadenje, toda lahko bom kupila novo, za stopnjo boljšo. Dodati bom morala še okrog 20.000 evrov.

Odpirajo se mi projekti, v katerih bi z boljšim inštrumentom lahko nare dila še dosti boljši vtis. Nedavno smo v Theater an der Wien z Wiener Kammerorchestrom spremljali slovito so pranistko Edito Gruberovo. Imela sem izrazito odprte solistične parte in sem jih dobro odigrala, toda ob takih pri ložnostih pomislim, da so te zasedbe kakovostnejše kot moj inštrument. Trenutno delujem kot svobodna umetnica, kar je v teh recesijskih časih še posebej rizično. Toda umetniško ne bom »zaspala«, ta hip mi je bolj bis tveno, da sem lahko svobodno kreativna.

Učili ste se solopetja, a ste ga pozneje opustili. Kako to?
Harfa mi je v odločilnem trenutku očitno šla bolje, vedno pa sem ljubila petje. Inštrumentalna linija me je zanimala predvsem kot posnemanje pevske linije. Vem, kako naporno je svoj in štrument nositi v lastnem telesu, zato bom dobre pevske interprete vedno spoštovala. Opera je moja velika ljubezen, od 16. leta naprej igram po različnih opernih orkestrih. Moja profesorica je bila prva harfistka državne opere na Dunaju, v meni je še bolj spodbudila naklonjenost do te glasbene zvrsti. Če obstaja kakšen prostor, kjer se počutim najbolj »jaz«, so to stojišča v dunajski državni operi. Kadar sem na Dunaju, sem tam skorajda vsak večer. Zame popolnoma novo odkritje pa je dunajska Volksoper zaradi scensko-režijskih eksperimentov, ki vsake toliko poskrbijo za presežke, ob katerih tradicionalna državna opera včasih deluje kar nekoliko dolgočasno.

So res operni orkestri, kjer sicer igrate vi z veseljem, manj kakovostni kot recimo simfonični?
Takšno mnenje se je iz meni neznanega razloga ustvarilo v Sloveniji, v resnici pa to ne drži. Dunajski filharmoniki svoje novince najprej pošljejo po izkušnje v operni orkester. Igrati opero je dosti bolj kompleksno in koordinacijsko zahtevno kot igrati simfonično glasbo. V operi se sicer res skrivaš v orkestrski jami, ki ti nudi neko »kamuflažo«, to pa je tudi vse. Biti moraš dosti bolj »pretočen«, fleksibilen in odprt, znati moraš stopiti tudi iz svojega telesa, iz svoje linije. Poleg dirigenta in orkestra moraš znati po slušati tudi pevce, ki so živi inštru menti. Počutijo se vsakič drugače, s tem pa so predstave vsakič unikatne. Morda je prav to prekletstvo in hkrati čarovnija opere.