Hlapci in gospodarji "komentiranega" Cankarja

Pascal, de la Boétie, Hegel in Althusser v svojih moralističnih zapisih, filozofskih oziroma teoretskih razpravah spregovorijo o "prostovoljnem suženjstvu", "šolskem aparatu države" in drugem, s tem pa ponudijo različne prikaze razmerja med "hlapcem" in "gospodarjem". Ukvarjanje z vladajočimi oblikami, pri tem pa tudi izpostavljanje mere, ki je v vseh rečeh - in njihove posledične meje - je interpretativno vodilo tokratne postavitve Hlapcev, ki pa ob izbranih fragmentih prejema še vrsto referenc. Značilno, če upoštevamo režiserjeve običajne uprizoritvene postopke.

Sama organizacija prostora spomni na njegov zadnji projekt Zgodovina večnosti - občinstvo ponovno sedi ob straneh podolžnega "odra", za razliko od ločenih podijev pri prejšnjem projektu zdaj izoblikovanega v brv. A medtem ko je šlo pri prejšnjem projektu tudi za ambientalno umestitev, je tokrat brv vez do tistega dela Bergerjeve scenografije, ki neposredno črpa pri Marini Abramović (in njeni instalaciji The House with the Ocean View, 2002). Umetnici je scenografija tudi posvečena, prav tako kolektivu NSK; in če je besedilo na več mestih podano skozi vizualno-performativna dela prve, oblikovna komponenta v vidni meri opominja na drugega. Poleg tega materiala so v uprizoritvi prisotne še nekatere znane podobe, kot je Kobiličina Kofetarica, ali portreti v drami navedenih slovenskih književnikov. Skratka, Bergerjevi "komentirani" Hlapci so gosto naseljeni, čeprav gre ponekod bolj za ponazoritvene dodatke. Z neposrednim referiranjem na določena umetniška dela gledalca do neke mere zaposlijo, še bolj pa se jim poklanjajo.

Uprizoritev, nastala kot koprodukcija Anton Podbevšek Teatra in Prešernovega gledališča Kranj, je vizualno bogata; pretežno črno-bela kostumografija Alana Hranitelja je razkošna, osebe umešča v samo uprizoritveno razsežnost. Glasba Petra Penka, ob nekaterih drugih sestavnih členih tudi sama prepoznavna, zavzame prostor z neke vrste umerjenostjo, a je v njeni zvočni podobi nenehna tudi prisotnost napetosti. Zadržanost prispeva k linearni strukturiranosti celote, ki večinoma sledi Cankarjevi drami in vanjo gladko vkomponira "komentarje". Njihovo podajanje - zanj poskrbita Vesna Jevnikar in Matjaž Višnar - se v obvladanosti nekoliko razlikuje od izvajanja nosilcev dramskih oseb, ki ob določeni omejitvi same igre sicer poudarijo njihove posamezne značilnosti: Primož Pirnat Jermanovo otožnost, njegovo vztrajnost, a tudi zlom (in poklek) zaradi materine smrti; Vesna Pernarčič v vlogi Lojzke ljubezensko čustvo, ki ga goji do Jermana; slednja se v svoji drži obenem bistveno razlikuje od drugih dveh učiteljic, bolj pokorne Geni (Darja Reichman) in Minke (Vesna Slapar) z "večnim" smehom na obrazu. Tako se vzpostavlja razlika tudi med učitelji (in preostalimi osebami); Peter Musevski, denimo, kot Komar vnaša nekaj komične lahkotnosti, Peter Harl kot Hvastja pa prenaša težkost boja za preživetje.

Komentirana, a tudi referenčno podana izdaja je izdatno opremljena, z dovolj jasno usmerjenimi izpeljavami osrednjega tematskega razmerja; vendar se zdi, da ta izdatnost ne proizvede tudi ustreznega učinka. Kar prevlada, je golo sledenje uprizoritveni liniji.