Topli vetrovi z vonjem po morju

(Foto: Mitja Košir)

Že to, da govorimo o Čičariji, najzahodnejšem obronku Dinarskega gorstva, in o najvišjem vrhu slovenske Istre, kjer se Kras poslednjič strmo lomi dol k Jadranu, je kot zven nečesa gorniško nevsakdanjega, morda celo nepomembnega, odrinjenega tja v spomine na vsakoletna pohajanja k morju, na nekakšno vznemirljivo, vendar predvsem bežno kuliso nečesa vzpetinastega, kar uzre oko na vzhodnem obzorju, nad elegantnimi loki modernega črnokalskega mostišča.

Tam zgoraj, nad Prešnico in Podgorjem na jugu ter Markovščino in Skadanščino sredi Matarskega podolja na severu, kjer Čičarija podaja roke Brkinom, je vsega na pretek. O znamenitem razgledu, katerega hvale so polne vse knjige, ki govorijo o našem gorskem in hribovitem svetu, je odveč posebej besedovati, a naj vendarle velja namig, da je biti lepo tam gori kakšno jutro po nevihtni noči ali kakšnega poznojesenskega dne brez megle nad Tržaškim zalivom. Takrat se z vso bahavostjo postavi pred nas ves jugovzhodni alpski lok, od katedralastih Dolomitov do Karnijskih in Julijskih Alp, ki so zlite v eno samo kamnito simfonijo, vabljive in skrivnostne hkrati, v njihovem srebrnem vencu pa tudi manj vešče oko zlahka uzre strehasti vrh Krna in kraljevsko krono najvišjega, Triglava.

In kaj vse je videti na dosegu roke, poleg nas, pod našimi nogami. Tam na robu, pod Grmado, kjer se pobočja prelomijo in strmo spustijo v naročje podgorskega Krasa, se gosta hrastova gmajna prelevi v širna travna polja, in tam, pravi v svojih Stezicah tržaški pisatelj Rafko Dolhar, ob poti raste srebrno migljajoča breza, ki vsako leto zraste za ped. Od kod neki jo je veter zanesel sem, med hrastovje, borovje in brinje. Topli vetrovi ji prinašajo duh po morju, burja pa s severa spomin na rojstni kraj, tako kot pisatelju iz Trsta, čigar korenine so pognale daleč na severu, v Kanalski dolini. Morda pa tam zgoraj, tihi in pozorni, srečamo brinovko, tisto Kosovelovo, ki je priletela v tihi jesenski čas, na Kras… Kdo ve, zato se je treba potrudi tja gor in se spomladi med drugim cvetnim bogastvom razveseliti belih bedenk (narcis, prav takih kot so goliške ključavnice). Tam je prostora za vsakogar in v vseh letnih časih.

Slavnik (1028 m)

S Tumovo kočo, postavljeno tik pod vrh in imenovano po znamenitem klasičnem alpinistu in raziskovalcu Julijcev dr. Henriku Tumi, je prijazen in gostoljuben tudi v teh pozno zimskih dneh, ko njegova prisojna pobočja grejejo prijazni marčevski sončni žarki, v osojah pa marsikje še naletimo na globoke snežne zamete, vendar nas, ki sem gor prihajamo z juga, ne bodo motili. Dvoje izhodišč nam je na voljo, v Prešnici in Podgorju (do obeh ni daleč z avtoceste Ljubljana-Koper) in oba pristopa sta lahka ter označena. Bolj strm, vendar lepo speljan je tisti iz Podgorja (518 m), blažji, vendar daljši, speljan povprek pod Gabrovim vrhom in Grmado, pa na Slavnik pripelje iz Prešnice (480 m), ki je tudi del Slovenske planinske poti (omenimo, da je Slavnik zadnji vrh, višji od tisoč metrov, na tej poti). Sicer pa na Slavnik pripeljejo označene (in neoznačene, zanje vedo predvsem domačini) poti tudi s severa, iz Hrpelj (497 m) pri Kozini po makadamski cesti, ter z Matarskega podolja, iz Markovščine (567 m, v bližini zanimiva kraška jama Dimnice) in skozi Skadanščino (580 m), vasico v zavetju hriba Rožce s cerkvico sv. Roka na vrhu.

Koča ob koncih tedna in praznikih

Poti na Slavnik so lahke, nezahtevne, vendar niso kakšni vsakdanji sprehodi. Zahtevajo obilo dobre volje in (predvsem pri sestopanju) trden korak. Tik pod vrhom, ob mogočnem televizijskem stolpu, stoji prijazna Tumova koča, odprta vse sobote, nedelje in praznike. Tako je na tem našem obmorskem tisočaku poskrbljeno za dušo (širni razgledi, spomladi in zgodaj poleti cvetni vrtovi, jeseni razkošne barve v drevesnih krošnjah, pozimi občutek alpskega vzdušja na pragu morja