Travestija burleske

Alojz Svete in Janez Škof kot polovica imenitnega igralskega kvarteta v predstavi Ko sem bil mrtev, ki jo je po nemem filmu Ernsta Lubitscha v Mali drami zrežiral Diego de Brea. (Foto: dokumentacija Dnevnika)

Ko sem bil mrtev je potrošni komad razvedrilne narave in ravno pravšnje srednjemetražne dolžine, da še zdrži intenziteto preproste zgodbe. Ta pripoveduje o možu, ki - sit zakonskega življenja - odide v lažno smrt, potem pa mu ljubosumje ne da miru, tako da se vrne domov k svoji ženi in tašči ter zakrinkan v služabnika odganja snubce. Situacijska komedija vzdržuje pozornost gledalcev z obiljem drobnih in iznajdljivih (mizan)scenskih rešitev, s katerimi je treba polniti zgodbo, da ne bi zašla v prazen tek in se znašla v leru. Težava je tudi v tem, da uprizoritev začne s preglobokim vdihom in že v prvih prizorih pokaže vse karte, na katere bo igrala. Na delu je še neka druga logika, zaradi katere je treba preusmeriti pozornost od dramaturgije razvojnega loka k dramaturgiji nizanja, ponavljanja ali bolje, kopičenja gegov: če bi se postavili na stališče radovednega gledalca, ki ga zanima, "kaj se bo zgodilo potem", bi si morali nadeti naiven in anahronističen pogled. Temu pa se uprizoritev odpoveduje. Raje v ospredje postavi vprašanje, "kako" bo prikazala zgodbo in se osredini na način njene obdelave.

Režiser in scenograf Diego de Brea jo postavi v prostor, opremljen po zgledu bazične tehnike nemega gledališko-filmskega prizora: zadaj je okvir vrat, spredaj na desni miza z nekaj stoli, na levi klavir (dogajanje namreč v živo spremlja avtor glasbe Jože Šalej), na rampi zgoraj pa prostor za napise, ki upovedujejo zgodbo. Kleč njene izdelave je v porazdelitvi vseh, tudi ženskih vlog moškim igralcem. To je preverjena formula za zbujanje komičnih učinkov, tu pa odpira tudi vrata queer estetiki in politikam identitet, ki povsem netendenciozno osvežujejo snov in ji dajejo sok našega časa. Uprizoritev stavi na tako imenovani Lubitschev prijem - če je to mešanica seksi humorja in vizualne nabritosti (kot pravi Roger Fristoe). Imenitni igralski kvartet v njem (in kostumih Bjanke Adjić Ursulov) dodobra razmahne svoj komedijantski slovar: Alojz Svete kot igre željni Soprog in zagovornik svobodnega življenja, Janez Škof kot veselo užaloščena Soproga in dvoumno razpoložena Služkinja, Boris Mihalj kot seriozni Snubec in še posebno posrečena Tašča Jerneja Šugmana - ta muzajoča se tercialka, ki matriarhalno čuva svojo hčer, goji malomeščansko spodobnost, obscenosti pa ji niso tuje. Način igre je vzpostavljen v normativu (mestoma patetične) ekspresije in je zavezan nizanju atraktivnih gegov. Pri tem se uprizoritev prav nič ne izčrpava, pač pa jo zanese tudi čez mero vzpostavljenega normativa, na tista spolzka tla, ki se mu v žargonu reče "šmira" (kot denimo v prizoru, ko Šugmanova Tašča zagostoli priljubljeno pesem, ki v vzpostavljeni kod ne sodi). A kaj bi to, če je tašča idealna in teatrski eros deluje. Kaj se bo z njim zgodilo na kdo ve kateri ponovitvi (in teh je uprizoritvi že zdaj mogoče napovedati ničkoliko), ko se bodo izvedbe sprostile, pa je že drugo vprašanje.