Kakšen kip potrebuje prestolnica?

Tadej Pogačar: Pravzaprav rad delam tisto, česar ne znam. Rad kombiniram različne panoge in diskurze. (Foto: dokumentacija Dnevnika)

Ustanovitelj P.A.R.A.S.I.T.E. muzeja sodobnih umetnosti, ki fizično sploh ne obstaja, temveč ob svojih posameznih projektih "naseli" različne institucionalne, galerijske, zasebne pa tudi virtualne prostore, se v svojem ustvarjanju dotika tem, kot so na primer javni prostor in nadzor nad njim, pa človekove pravice, seksualna industrija, vzporedne ekonomije itn. Eden pomembnejših Pogačarjevih projektov je gotovo več let trajajoči Code:Red, ki raziskuje paralelne neformalne ekonomije in samoorganiziranje urbanih manjšin, njegove posamične faze pa so bile predstavljene na mnogih pomembnih mednarodnih prireditvah sodobne umetnosti. "Slovenska likovna oziroma vizualna umetnost je vsaj v zadnjih desetletjih mednarodno izjemno prodorna in uspešna, zato bi lahko bili ponosnejši nanjo; zaslužila bi si bistveno več pozornosti in podpore," nam je omenil ob tem, ko so mu podelili najpomembnejšo nacionalno nagrado na tem področju.

Vaše delo številne kuratorke umeščajo na skupinske razstave, ki se ukvarjajo s feminizmom. Kako se pravzaprav vidite v poziciji feminista?

To se je zdaj zgodilo dvakrat, trikrat v zadnjih letih, saj se feminizem ponovno pojavlja z večjimi razstavami. S teorijo feminizma se eksplicitno ne ukvarjam, seveda pa se z več projekti lotevam tem in vsebin, ki so zanimive tudi za feministično umetnost ali teorijo spola. Projekt Code:Red se, denimo, ukvarja z vprašanji samoorganiziranja urbanih manjšin in modeli neformalne ekonomije. Ob tem takoj trčimo na sodobne oblike suženjstva, kot so prostitucija, trgovanje z ljudmi in podobno, v katere so ujete večinoma ženske in otroci. Določene nejasnosti med temami spola in feminizma so bile na primer prisotne tudi na razstavi Bojane Pejić Gender Check (Preverjanje spola) v dunajskem Muzeju moderne umetnosti. Kot je opozorila Suzana Milevska, ta razstava ni bila toliko feministična, temveč predvsem vezana na temo spola.

V zadnjih letih vas javnost pozna predvsem kot kustosa, producenta razstav in ne toliko kot umetnika. Ali ste mogoče z vzpostavitvijo stalnih razstavnih prostorov Galerije P74 in Kapsule redefinirali tudi idejo vašega P.A.R.A.S.I.T.E. muzeja?

P.A.R.A.S.I.T.E. muzej ostaja osnovni kontekst mojega delovanja. Potrebujem ga, kot slika potrebuje okvir ali pa lev kletko v živalskem vrtu. Delovanje Centra in Galerije P74 z razstavnimi, izobraževalnimi in koncertnimi programi razumem kot dejavnost umetnika za umetnike. Sicer sem pri tem postavljen tudi v vlogo producenta, a se nikakor nimam za producenta, mogoče koordinatorja. S P74 in Kapsulo v lokalnem okolju ustvarjamo pogoje za produkcijo, predstavljanje in popularizacijo sodobne umetnosti. Leta 2004 smo bili na primer povabljeni v München na razstavo Spacemakers (Ustvarjalci prostora), ki jo je kuriral Brett Bloom, član kolektiva Temporary Services iz Chicaga. Povabil je umetnike in umetniške skupine, ki s svojim delovanjem ustvarjajo fizičen ali virtualni prostor in ga nudijo ustvarjalcem za njihovo delovanje. Te skupine in posamezniki v različnih lokalnih okoljih, ki so tako ali drugače prestreljena s tendencami po privatizaciji, korporativno miselnostjo, komercializacijo in podobnim, poskušajo ustvariti drugačno logiko in neodvisne pogoje za ustvarjanje. To soustvarjanje pogojev delovanja in produkcije je zame osebno zelo pomembno.

Poleg določenih družbenih tem je pri vas pomembno tudi "okoljsko občutljivo" raziskovanje ali obravnava urbanega prostora.

Mesto in ulica sta poleg muzeja pomembna teritorija naših raziskav. Zanima nas, kaj se dogaja z mestom, kako se to spreminja v času tranzicije, kaj se ob tem dogaja z javnim prostorom, kdo ga zaseda. Posebno nas zanima hierarhija odnosov, ki so skriti za banalnostjo in normalnostjo vsakdana.

Ali lahko z idejo parazitizma razumemo tudi to, kar je pogosta kritika družbeno usmerjenih umetniških projektov, namreč da se umetniki etablirajo v sistemu umetnosti na račun marginalnih skupin in da gre za ponovno zlorabo?

S tovrstnimi pomisleki nimam težav. Pri vsakem odnosu gre tudi za vprašanje moči in polje umetnosti je polje moči. Umetniki sami po sebi niso nič bolj etični kot druge poklicne skupine ljudi to je zelo naivno in romantično pojmovanje. Ne umetniki ne znanstveniki ne morejo uiti lastnim nizkim strastem, predsodkom in določenim stereotipnim predstavam. Odnos P.A.R.A.S.I.T.E. muzeja s sodelavci v projektu je nekakšen odnos kooperacije, simbioze. To je odnos šibkega s šibkim. Sodelovanje je prostovoljno in skuša biti koristno, perspektivno in smiselno za obe strani.

Pri realizaciji vašega projekta Code:Red v Tirani so bila v galeriji na prodaj ročna dela žrtev trgovanja z ljudmi iz tamkajšnje varne hiše.

V Albaniji je situacija zelo težka in surova. Do leta 2001 trgovanje z ljudmi v Albaniji sploh ni bilo nezakonito. Uradne ocene in statistike izpred nekaj let so grozljive: več kot 6000 deklet in žensk je bilo žrtev ilegalne trgovine z ljudmi in prisiljenih v prostitucijo. AAGW je neprofitna humanitarna organizacija, ki nudi pomoč žrtvam takšne trgovine; skrbijo za varno namestitev žrtev, njihovo zdravstveno oskrbo, organizacijo različnih delavnic ročnih del. Zaradi anonimnosti je bilo z njimi težko vzpostaviti stik. AAGW sofinancira svoje programe in dejavnosti s prodajo ročnih del, zato smo naše sodelovanje na tretjem bienalu sodobne umetnosti v Tirani izkoristili za pretok informacij o trgovini z ljudmi v Albaniji. Njihove ročno izdelane artikle smo uporabili pri muzejski instalaciji nekakšne tržnice: artikli so bili na prodaj in denar nakazan organizaciji.

Kaj pa se je dogajalo v ediciji projekta Code:Red v Bangkoku?

V Bangkoku smo bili na obisku pri organizaciji GAATW, Globalni zvezi proti trgovanju z ženskami. Gre za izjemno pomembno in dejavno asociacijo več kot 90 nevladnih organizacij z vsega sveta. V Bangkoku imajo svoj sedež in mednarodno pisarno. Tam je nastal dokumentarni film, obiskali smo še dve pomembni organizaciji seksualnih delavk in delavcev na Tajskem.

Ali so bili prisotni tudi pri prvi ediciji tega projekta v Benetkah?

Da. Z glavno mednarodno koordinatorko programov te organizacije Bandano Pattanaik smo prvič sodelovali prav leta 2001 na Beneškem bienalu v okviru prvega Svetovnega kongresa seksualnih delavk in Novega parazitizma. Z njo so prišle tudi vodje organizacij iz Tajske, Vietnama in Kambodže. Bandana Pattanaik deluje tudi kot svetovalka samoorganiziranim skupinam. Zanimivo je, da so nekateri njihovi projekti pri delu z marginalnimi skupinami seksualnih delavcev zelo blizu umetniškim projektom. Včasih skoraj identični, a z drugimi cilji.

Kako razvijate metodologijo vašega dela pri raziskovanju urbanega prostora?

Pri projektu Zgodbe dveh mest se je P.A.R.A.S.I.T.E. muzej spremenil v opazovalni stroj in v Slovenj Gradcu in Ravnah na Koroškem raziskoval z neposredno udeležbo. V projektu Shrinking Cities (Mesta, ki se krčijo) smo se ukvarjali s fenomenom izginjajočih mest Vzhodne Evrope in se posvetili predvsem procesu razprodaje infrastrukture in teritorijev Vzhodne Nemčije. Projekt Konstruirana mesta, ki še poteka, se ukvarja s fenomenom novozgrajenih mest in ideologijo njihovega nastanka. Arhiv P.A.R.A.S.I.T.E. javna skulptura, ki je bil nedavno na ogled v Mestni galeriji v Ljubljani, beleži transformacijske procese v javnem prostoru mesta. Tu je bil način našega dela soroden delu etnologa. V javnosti je takrat ponovno potekala vroča debata o javni skulpturi in s projektom smo ponudili njeno alternativno branje. Sam pravzaprav rad delam tisto, česar ne znam. Rad kombiniram različne panoge in diskurze.

Tudi sami ste postavili začasni spomenik neznani seksualni delavki. Bi mogoče to lahko bila stalna postavitev?

Spomenik neznani seksualni delavki je zanimiva paralela spomeniku neznanemu padlemu junaku, kjer tuji državniki navadno polagajo venec in se poklonijo. Forma začasnega spomenika je zelo smiselna za interventno logiko delovanja, kakršno prakticiramo. Seveda je bil spomenik postavljen brez dovoljenj, v parku Tivoli pred Mednarodnim grafičnim likovnim centrom. Otvoritvena ceremonija spomenika in nagovor sta naznanila, da je Ljubljana s postavitvijo tega spomenika končno postala prava prestolnica.