Resnična zgodba spremlja razvoj tega žanra od nastanka v poznem razsvetljenstvu, času "neproblematične simbioze zgodovine in literature", pa vse do postmodernizma, ki ovrže ostro razločevanje med resničnostjo in fikcijo ter se poigra z namernim mešanjem fantastike in kanonske zgodovine. Študija Nataše Bavec temelji na sodobnem dojemanju zgodovine in literature kot spremenljivih in dinamičnih področij, ki jima je skupna ista oblika "kronološko-kavzalnih, koherentnih, smiselnih, teleoloških zgodb". Tako literarna kot zgodovinska dela so namreč "plod literarnega konstruiranja in so torej umetelna, pa naj bodo 'resnična' oziroma utemeljena na zunajbesedilnih, dokazljivih in preverljivih referentih, ali pa zgolj domišljijsko fiktivna". To so poudarki, ki jih morda ne slišimo prvič, vsekakor pa premalo odmevajo v slovenskem literarno-teoretskem in znanstvenem prostoru.

Za naslov svojega prvenca Resnična zgodba pravite, da je namerno zavajajoč. Zakaj?

Zavajajoč je zato, ker je identičen naslovom v senzacionalističnem rumenem tisku ali v ameriških televizijskih melodramah, privabljajočih široke množice, ki raje berejo in gledajo zgodbe s stvarnim ozadjem. Ali kot je recepcijo knjige prerokovala oseba, ki mi je blizu: "Naslov se bere kot intimna izpoved o razmerju z gospodom XY. Bralec, ki pričakuje avtobiografsko zgodbo, bo knjigo razočarano zaprl. Kdor sega po zahtevnejših temah, je ne bo niti odprl." No, gre za monografijo s področja literarne teorije in zgodovine, katere naslov povzema bistvo žanra, ki ga obravnavam. To je zgodovinski roman kot teoretično težko opredeljiv križanec dveh tradicionalno protislovnih pojmov, namreč resnice, zgodovinskih dejstev in fikcije.

Ena od predpostavk monografije je tudi ta, da je jezikovna zgradba historiografije konstruirana kot realistična pripoved - zato je sintagma resnična zgodba dejansko protislovna. Življenje ne poteka v obliki zgodb, prav nasprotno, je inherentno kaotično, polno različnih faktov, dogodkov in akterjev, ki jim šele resnična, zgodovinska pripoved podeli formo in smisel, jih selekcionira in interpretira. Hayden White pravi: nobena sekvenca dogodkov ni sama po sebi tragična ali komična, temveč se opazovalcu kot takšna šele kaže. Tako se na primer lahko meni lastno življenje v določenem trenutku kaže kot tragična polomija, za drugega je neokusna farsa, za tretjega commedia dell´arte ali zabavna parodija. Podobno je z zgodovino: neko dogajanje je za določeno socialno, politično, kulturno ali versko skupino tragedija, za drugo farsa.

V svojem delu razkrivate, kako zelo se je odnos med literaturo in zgodovino, s tem pa tudi zgodovinski roman, spremenil od svojih začetkov do danes. Če med zgodovinskimi romani torej ni večnih skupnih značilnosti, kaj jih potem opredeljuje kot žanr, ki ga lahko preučujemo kot celoto?

Izhajam iz predpostavke, da so žanri, vključno z zgodovinskim romanom, živi, dinamični, neprestano spreminjajoči se modeli, podvrženi zgodovinskemu razvoju, idejnim in estetskim specifikam, še zlasti pa poetikam novih literarnih obdobij. Na to raziskovalci pogosto pozabljajo in na njih gledajo kot na konstantne, nadčasovno veljavne matrice, s tem pa pogosto zgrešijo dela, ki zavestno kršijo konvencionalna pravila besedilne zgradbe zaradi spremenjenega duhovnega konteksta, a zato niso manjvredni člani "družine", prav nasprotno. Toda, če naj jih sploh preučujemo kot specifično skupino literarnih del, moramo predpostavljati neka minimalna vsebinska določila kot kriterij, ki omogoča razločevanje. V primeru zgodovinskega romana je to spoj fikcije in faktov, navezovanje literarnega sveta na dokumentarno, zunajbesedilno obstoječo realnost.

V Resnični zgodbi opisujete, da je zgodovinski roman nastal tedaj, ko se je zgodovina začela oblikovati kot samostojna veda, prej pa se je nahajal znotraj istega področja kot literatura. Danes si kaj takega težko predstavljamo.

Odnos med literaturo in zgodovino je bil stoletja neproblematičen, obe panogi sta bili del skupne krovne discipline - retorike. V antiki in srednjem veku je bila teorija zgodovinopisja omejena zgolj na vprašanje stilistike: Rimljani so jo obravnavali kot vrsto epike v prozi, antični zgodovinarji, kot so Herodot, Ksenofon, Livij, so zgodovinske osebnosti spreminjali v dramske junake, pa tudi humanisti in zgodovinarji do 18. stoletja so realne osebe "oživljali" s fiktivnimi govori. Zgodovinske pripovedi so bile podobne ljudskih pripovedkam in so se kazale kot niz ponavljajočih se zgodb, kot so na primer biblijske ali cerkvene zgodbe, ali tiste o antiki ali kakšni dinastiji. Zato ni bilo mogoče povsem jasno razlikovati med fakti in fikcijo, miti, niti med literarnim in historiografskim diskurzom.

Zgodovinski roman nastane ravno takrat, ko se zgodovina in literatura ločita. Kako se to zgodi?

Zgodovinski roman je nastal v zgodnji romantiki, pri čemer je imelo bistveno vlogo novo pojmovanje resnice kot popolne skladnosti med mislijo, jezikom in stvarnostjo. Historizem in historiografija sta se tedaj uveljavila kot akademski vedi, zgodovina pa se je kategorično ločila od literature in se utemeljila na konceptu neizpodbitnega, "trdnega" fakta ter stvarnosti kot skupka dejstev, o katerih pravi Ranke, da je mogoče poročati natanko tako, "kot so se dejansko zgodili". Z vzpostavitvijo opozicije fakti in fikcija sta obe panogi ostajali skoraj dve stoletji striktno ločeni.

Opaznejši premiki od uveljavljene delitve so se zgodili v 60. letih 20. stoletja v krogih anglosaške analitične filozofije in francoskega poststrukturalizma. Izkazalo se je, da ima "orto" model realnosti v Rankejevem tipu zgodovinopisja formo realistične pripovedi, postulat poročanja o dogodkih, kot so se dejansko zgodili, ki zahteva zgodovinarjevo objektivnost, nevtralnost in brezosebnost, pa temelji na konvencionalnih pripovednih tehnikah. V sodobni teoriji sta realistični koncept resnice in zmožnost reproduciranja realnosti postala vprašljiva, saj zanemarjata dva pomembna dejavnika vsakršnega raziskovanja: pozabljata na neizogibno vlogo subjekta, torej raziskovalca, in jezika, ki pogojujeta naše spoznavanje realnosti veliko bolj, kot se nam zdi.

Ali to pomeni, da sta se literatura in zgodovina danes zopet nekako srečali in združili, saj številni postmodernisti pravijo, da gre za formalno enaki narativni zgodbi, ki obe temeljita na nepreverljivem vsebinskem materialu?

Teoretiki, ki so utirali pot postmodernizmu, niso nikoli zanikali obstoja, niti dokazljivosti in preverljivosti zunajbesedilnih referentov. Opozarjali so zgolj na to, da je zgodovina primarno jezikovni, besedilni artefakt, da so že dokumenti jezikovna predelava izkustvene resničnosti in da je pripovedna forma vedno rezultat individualnega konstruiranja. Ta vprašanja so do samih meja izpeljali postmodernistični pisatelji, ki so poudarjali načelno nezmožnost razlikovanja med resničnim in izmišljenim, historičnim in fiktivnim. V svojih romanih zato namerno nasprotujejo uradni historiografiji, zavestno falsificirajo dejstva, dvomijo o njihovi spoznavni vrednosti, domišljijsko svobodno preoblikujejo realne podatke in združujejo zgodovino s fantastiko. In, da, v tem pogledu se razvoj odnosa med zgodovino in literaturo dejansko kaže kot sklenjen krog, vrnitev k njuni prvotni sintezi, le da na drugačnih teoretičnih postavkah. Smiselno je vprašanje, ali je od tod naprej razvoj zgodovinskega romana sploh še mogoč.

Če je zgodovina kot diskurzivna oblika doživela kritično refleksijo na področju filozofije znanosti, ali se je isto zgodilo tudi znotraj zgodovinske vede same? Ali svetovni in slovenski zgodovinarji dvomijo o objektivnosti, resničnosti svojih zgodovinskih pripovedi?

Hayden White, eminentni ameriški predstavnik sodobnih teorij zgodovinopisja, avtor Metazgodovine, je v sedemdesetih in osemdesetih letih opozarjal, da je zgodovina, v skladu s svojo zazrtostjo v preteklost, konservativna veda par excellence, ponosna na svojo imunost pred kritično avtorefleksijo. S pravo protireformacijsko vnemo naj bi se borila za obstoj tradicionalnih metodoloških postopkov. Kako korenito se je v tem času stanje spremenilo znotraj same vede, mi ni znano, dejstvo je, da praksa zaostaja za teorijo. Vseeno imamo tudi na Slovenskem zgodovinarje, ki so dodobra seznanjeni z novejšimi teorijami, omeniti je treba vsaj Ota Lutharja z ZRC SAZU, ki je na to temo doktoriral že v začetku devetdesetih.

Kakšen pa je status zgodovine v sodobnem slovenskem romanu?

V številnih sodobnih slovenskih romanih zgodovinski dogodki nastopajo kot ozadje, na katerem se odvija življenjska usoda protagonista, vendar so usklajeni z uradnim zgodovinskim diskurzom in po navadi ne problematizirajo njegove veljavnosti. Poigravanje z vsebinskimi in formalnimi postopki postmodernistične historiografske metafikcije, vključno z dekonstrukcijo historiografije, je v slovenski literaturi izjemen pojav, omejen na nekaj del. Nekoliko poseben primer so zgodovinski romani Draga Jančarja, kjer je zgodovinska snov pogosto uporabljena kot platno za projekcijo polpretekle politične, ideološke in eksistencialne problematike, ki je bila v času nastanka dela za avtorja aktualna, živa.

Zgodovinski roman opisujete kot dinamično in nenehno spreminjajočo se kategorijo, prepleteno z drugimi družbenimi polji in dejavniki. Ali o literaturi danes sploh še lahko razmišljamo kot o neodvisnem in samostojnem polju z nespremenljivimi estetskimi kategorijami?

Od vsakega resnega umetniškega dela, naj bo sodobno ali iz katerega koli obdobja zgodovine, pričakujem, da bo prepričljivo upodobilo neko celostnost, totaliteto življenja, človeške biti, ki je v prozaičnem vsakdanu ne zaznamo, pa naj bo osrednja tematika dela moralna, bivanjska, ljubezenska, zgodovinska ali pa katera druga. Pri tem se seveda literatura prepleta z drugimi področji, v primeru zgodovinskega romana je to močna navezava na sfero družbenopolitične stvarnosti, zgodovinskih dogodkov, oseb. In, da, literatura je seveda živa in se spreminja, razvija - in dobro, da je tako, sicer bi brez dela ostalo še tistih pet komparativistov, teoretikov, ki imajo to neizmerno srečo, da se lahko profesionalno ukvarjajo s preučevanjem literature.