Jezero groze je lahko kjer koli

S parado zombijev se je v soboto v Ljutomeru zaključil Grossmannov festival 2009. Zombiji in druge zagrobne pošasti, ki so doslej strašili na filmskem platnu, so namreč ušli iz kinematografske dvorane. (Foto: Katja Kodba)

To smo novinarji in drugi nevtralni in objektivni spremljevalci Grossmannovega filmskega festivala videli kot dokaz, da je to mestece sprejelo in se vživelo v festival filmske groze, saj so zlasti mladi (res je namreč, da so bili starejši ljudje videti malo pretreseni) kar drli v ogromen šotor na ljutomerskem trgu, kjer jih je beograjski mojster za filmsko masko Miroslav Lakobrija s svojimi pomočniki spremenil v okrvavljene žive mrliče z razžrtimi lici in presekanimi lobanjami, iz katerih so gledali možgani. In ne le, da si je ta festival filmske groze že prisvojilo to prleško mestece, kjer je nekoč živel in delal odvetnik ter slovenski filmski pionir dr. Karol Grossmann, zadnja leta ga obiskujejo tudi slavni svetovni mojstri grozljivk in tako imenovanega eksploatacijskega filma.

Deodato s starim hudim mačkom

Lani je bil gost festivala in dobitnik nagrade stari hudi maček sam ameriški kralj B-filma Roger Corman, letos pa so to nagrado za življenjsko delo podelili italijanskemu režiserju Ruggerju Deodatu, avtorju enega najbolj razvpitih, prekletih, gnusnih in šokantnih eksploatacijskih filmov - Kanibalski holokavst (1980), ki so ga prikazali tudi v Ljutomeru (vendar le v kinodvorani, ne pa tudi na odprtem, na ljutomerskem trgu, kjer bi lahko projekcijo prekinilo tudi kaj drugega kot slabo vreme).

Vse boljši postaja tudi uradni ali tekmovalni del festivala, ki ga je letos sestavljalo naslednjih pet filmov: norveški Krvavi sneg (Tommy Wirkola, 2009), kjer je skupina študentov in študentk medicine prišla v neko gorsko kočo ter mislila, da se bo lahko zabavala, smučala in sankala, a se mora na snegu brezupno in zaman boriti z zombiji nacistov, ki so nekoč v teh norveških gorah terorizirali prebivalstvo; zdaj grozljivo pomorijo tudi vso študentsko skupino, toda ta morija ne mine brez komičnih momentov. Moja mrtva punca, ameriški film v režiji Marcela Sarmienta in Gadija Harela, temelji na dobri scenaristični ideji Trenta Haaga, po kateri Sneguljčica nemara ni tako globoko spala le zato, da bi jo prebudil princ s poljubom: za ameriškega najstnika, na primer, je bilo v celofan zavito ne živo ne mrtvo žensko telo čisto dober, čeprav že malo smrdljiv nadomestek za vsa tista nedosegljiva dekleta na šolskem dvorišču. V srbski Zoni mrtvih (Milan Konjević, Milan Todorović, 2009) agenta Interpola spremljata nevarnega zapornika na poti v Beograd, toda pri Pančevu pride do ekološke katastrofe in prebivalci postanejo zombiji, ki jih je toliko, da se vam stemni pred očmi.

Savna, v katero ne bi vstopili

V finski Savni (Antti Juss Annila, 2008), ki se dogaja v 16. stoletju, skupini finskih in ruskih oficirjev poskušata določiti mejo, ki naj bi potekala čez neko močvirje s čudno vasjo in še bolj nenavadno savno, v katero - verjemite mi - ne bi hoteli stopiti. Pogodba o meji je nazadnje napisana tako, da se tako ruska kot finska stran odpovedujeta temu močvirju. Žirija v sestavi Andrej Blatnik, Andrej Košak in Zdenko Vrdlovec je sklenila temu filmu podeliti "posebno slovensko priznanje", in sicer zato, ker je ponudil idejo za rešitev slovensko-hrvaškega mejnega spora glede Piranskega zaliva.

Nagrado hudi maček za najboljši film 5. Grossmannovega festivala pa je žirija podelila angleškemu filmu Jezero groze (Eden Lake) v režiji Jamesa Watkinsa. To je dejansko odlično napisana in režirana socialna grozljivka, v kateri sta vsa groza in teror delo človeške skupnosti, ne pa kakšnih nadnaravnih ali zagrobnih sil. Ali točneje, groza in teror sta delo etnično mešane skupine mladoletnikov, ki kruto preganjajo odrasli par, verjetno samo ali prav zato, ker predstavlja vse tisto, česar mladi v svojih družinah niso bili deležni. Naj kje v Veliki Britaniji obstaja kraj z imenom Eden Lake ali ne, tja po ogledu tega filma zanesljivo ne bi šli. Sicer pa je poanta tega filma povsem drugje, namreč v tem: kamor koli že gremo, povsod nas najde "jezero groze".

Še druge podeljene nagrade

Nagrado hrupni maček je dobil slovenski film Vlada, dokumentarec o ustanovnem članu legendarnih beograjskih Idolov Vladi Divljanu režiserja Rudija Urana. Med kratkimi filmi je Slakovega hudega mačka odnesel kanadski Deadspiel (Igra smrti) režiserja Jaya Malloya, ki prikazuje tekmo med človeškim in zombijevskim moštvom curlinga. V Mali delavnici groze je lovorike pobral film Turbo zombiji režiserja Vida Voršiča, napeta grozljivka o turbofolk zombijih, nagrado nekro maček za izjemne dosežke v fantastični/horror kinematografiji pa je prejel kultni nemški horror auteur Jörg Buttgereit.