"Skozi zgodovino so se vedno formirale umetniške skupine," pojasnjuje pesnik Marko Kumer - Murč. "Danes so določene ustvarjalne skupine zelo zaprte in je težko priti zraven; dovolj je, da pogledamo stanje med različnimi revijami ali pa dogajanje v likovni umetnosti, kjer umetnika čaka dolga pot, da se sploh približa razstavljanju v galeriji." Tako Aggressive Theatre ne obstaja le zaradi umetnosti, ampak predvsem zaradi (mladih) umetnikov. "Ti pogosto dobivajo odlične ideje," ugotavlja Kumer, "ki jih zaradi produkcijskih omejitev ne morejo uresničiti, naša skupina pa deluje prav zato, da teh idej ni več treba opuščati."

Z umetnostjo do ljudi

"Način, na katerega delujemo in kako produciramo ideje, je rezultat tega, da smo struktura, ki se nenehno spreminja in prilagaja situacijam, ki se dogajajo v neposredni okolici in družbi na splošno," pravi Glorjana Veber, ki je poleg Andreja Grilca ustanoviteljica društva. Člani svoje ime razlagajo z "agresijo uma, ki je nujna, da smo lahko glasnejši od šumov, ki so nam vsiljeni v družbi". Glorjana Veber pojasnjuje, da poskušajo s svojimi projekti te šume v družbi preglasiti tako, da gredo z umetnostjo do ljudi, ki jih ta v nekem trenutku "ujame", zaradi česar posameznik nima možnosti premisleka o svojem odzivu. "Tako reagira na umetnost bolj spontano. Če se v njem nekaj spremeni, če bo dlje časa razmišljal o tem, kaj mu je poskušala umetnost povedati oziroma dati, smo dosegli svoj namen." Čeprav svoje projekte vedno skrbno načrtujejo, je njihovo delo v osnovi eksperimentalno, saj ne morejo nikoli zares vedeti, kako se bo posameznik odzval na umetnost, dodaja Kumer.

V času obstoja skupine se je njihovo razmišljanje, da obstaja veliko mladih, ki bi radi delali v skupinah, le potrdilo, zato so Aggressive Theatre k sodelovanju povabili osem novih članov, ki so jih izbrali na razpisu. Ker so bili med dosedanjimi sedmimi člani predvsem pesniki (zaradi česar je bilo njihovo delovanje osredotočeno predvsem na poezijo), jih veseli, da z novimi člani področje svojega delovanja intenzivneje razširjajo še na gledališče, ples in vizualno umetnost ter tudi na področje teorije, saj želi ena od novih članic njihove projekte spremljati skozi filozofsko analizo umetniških akcij in odzivov ljudi nanje. "Po izvedbi določenega števila projektov vedno začutimo, da smo prišli pri svojem delu do maksimuma in da je potrebna sprememba, da bi ohranili razvoj in umetniški užitek," pravi Glorjana Veber. "Radi srečujemo ljudi, ki vedo več od nas, zato smo odprti do drugih; ti nam ne predstavljajo konkurence, ampak znanje in radovednost."

Drugačni kriteriji za mlade

Majhen obseg sredstev, ki so jih do zdaj dobili od Mestne občine Ljubljana, ŠOU in sponzorjev, poskušajo člani skupine "oplemenititi" z umetnostjo, ki jo delajo. "Vedno se vprašamo, ali lahko nekaj naredimo, ne da bi porabili veliko denarja," pravi Kumer. "Ugotavljamo, da se da kulturo ustvarjati tudi brez denarja. Seveda bi raje delali z denarjem, vendar ga je težko dobiti. Določene projekte pa zares želimo izpeljati in smo jih pripravljeni financirati iz svojega žepa." Skupini se je namreč že pripetilo, da so dobili denar za projekt, vendar so pozneje zanj dobili še boljšo idejo, a koncepta več niso mogli spremeniti; zaradi tega opozarjajo tudi na togost sistema pridobivanja sredstev, saj kreativno energijo pogosto omejuje namesto učinkovito spodbuja.

Poleg tega da si Aggressive Theatre želi več razpisov za mlade ustvarjalce, predlagajo drugačen sistem vrednotenja umetnosti mlajših, ki se s starejšimi ne morejo kosati po številu knjig ali galerijskih razstav. "Nekdo, ki ima ideje, nima pa znanj, kako pripraviti razpisno dokumentacijo, praktično nima možnosti, da bi svojo idejo uresničil. Idealno bi bilo, če bi lahko komisijam svoje ideje predstavljali ustno, usposobljeni ljudje s posluhom za umetnost pa bi to po hitrih postopkih spisali na ustrezne obrazce, ki bi že vključevali ustrezna dovoljenja oziroma odobritve. Tako bi skrajšali postopke, prihranili čas umetnikom in birokratom ter hkrati spodbudili mlade k razmišljanju in inovativnosti," razlaga svoje poglede na "birokratizacijo umetnosti" Glorjana Veber. Marko Kumer dodaja, da pri umetnosti preveč zaupamo papirju, saj je "težko spraviti projekte, ki jih čutiš s srcem, v paragrafe in številke". "Ni nekih večjih ovir, da takšen 'kulturi prijazen urad' nekoč ne bi obstajal," meni Kumer in poudarja, da bi morali tudi uradniki sami začutiti, da je to potrebno.

Projekt Rastoča poezija na Mestnem trgu

Spoštovanje pred provokacijo

Eden od projektov, ki jih bodo pripravljali prihodnje mesece, sovpada s 60. obletnico prvih deportacij političnih zapornikov na Goli otok, in kot pravi Marko Kumer, jim bo izvedba projekta na znamenitem otoku v velik izziv, saj želijo ohraniti spoštovanje do prostora in ljudi, ki so se z njim prisiljeno srečali. "O projektu smo se veliko pogovarjali in tudi večkrat preoblikovali idejo, prav zaradi sporočila, ki ga želimo posredovati," pravi Glorjana Veber, saj tudi zaradi svojega "agresivnega imena" ne želijo, da bi jih ljudje narobe razumeli.

Poleg teoretičnega znanja Aggressive Theatre veliko stavi na osebno izkušnjo svojih članov. Ivana Komel, ki je doživela vojno v Bosni, je tako veliko prispevala k razvijanju koncepta: "Kot begunka jemljem kraje nasilja zelo čustveno, nekateri ljudje, ki so prišli iz Dachaua in so potem izkusili še Goli otok, so poročali, da je bil ta še hujši. Vsa življenja, ki so tam usahnila, je treba obravnavati z občutkom in upati, da se to ne bo več ponovilo. Glede na to, koliko je vojn, pa to upanje umira."

Vseeno pa jih poleg nekdanje stvarnosti Golega otoka ta otok zanima tudi kot metafora za aktualna vprašanja o umetnosti. Na poizvedovanje, ali si bodo na hrbte morda oprtali skale, ostajajo člani skupine skrivnostni, povedo le, da na otok ne bodo prinesli nobenih predmetov s celine, ampak bodo ustvarjali le iz tega, kar je na kraju samem. "Vzeli bomo le najnujnejše pripomočke za posnetek projekta in vodo ter poskusili podoživeti nekaj tistega, kar so doživeli zaporniki, obenem pa dati projektu nekaj duhovne širine. Ne bi radi provocirali, spoštovanje je močnejše," poudarja Kumer. "Poskušamo gojiti etiko tako drug pri drugem kot v tem, kar delamo."