Drago Jančar, pisatelj in glavni urednik Slovenske matice, je ob Mahničevi smrti za Slovensko tiskovno agencijo izjavil: "Joža Mahnič je bil ena najpomembnejših osebnosti v skoraj 150-letni zgodovini Slovenske matice. Ne samo zato, ker je bil celih štirinajst let njen aktivni in zadnje leto častni predsednik, še prej pa mnoga leta odbornik in sodelavec, pač pa zato, ker je v njeno delo vložil zares velik del svoje energije in znanja. Bil je tudi avtor in urednik številnih Matičinih izdaj ter svetovalec pri knjižnih programih ter znanstvenih prireditvah.

Bil je sodelavec, s katerim smo se odborniki in drugi sodelavci človeško zbližali. Občudovali smo njegovo široko znanje, njegovo delovno vztrajnost in njegovo načelnost v stvareh slovenske kulture in znanosti. Prav zaradi te načelnosti je imel v letih po vojni veliko težav, zaradi katerih je bila njegova akademska pot ogrožena in drugačna, kot bi si jo s svojim znanjem in sposobnostmi zaslužil.

Vendar je grenkobo premagoval z delom in ustvarjalnostjo; starejšo in novejšo slovensko književnost je poznal do detajlov, posebno odličnost je dosegel z raziskavami in analizami dela Otona Župančiča. Kakor svojemu literarno-zgodovinskemu področju se je tudi Slovenski matici posvetil scela in skupaj z njim smo se veselili njenih uspehov in delili z njim zaskrbljenost zaradi občasnih težav pri njenem delu. Vsakemu avtorju in sodelavcu je znal prisluhniti, mu svetovati in pomagati. Spoštovali smo ga in radi smo delali z njim, kajti vedeli smo, da ni bil samo vrhunski znanstvenik, ampak tudi izjemen, dober človek."

Joža Mahnič se je rodil 1. oktobra leta 1918 v Bohinjski Bistrici. Na filozofski fakulteti v Ljubljani je leta 1941 diplomiral iz romanistike, primerjalne književnosti in slavistike. Leta 1949 je opravil doktorat. Od leta 1945 je bil profesor na gimnaziji, v letih 1976-1980 ravnatelj Slovanske knjižnice, nato je do leta 1990 predaval kulturo izražanja na Akedemiji za glasbo v Ljubljani, navaja leksikon Osebnosti. V letih 1994-2008 je bil predsednik Slovenske matice.

Uredil je Zbrano delo Otona Župančiča in dela drugih literatov 20. stoletja, med njimi Edvarda Kocbeka, Cirila Kosmača, Srečka Kosovela, Borisa Pahorja, Ivana Preglja. O njegovi plodni literarnozgodovinski, publicistični in literarni dejavnosti nenazadnje priča 266 zadetkov na Cobissu.

V njegovi bibliografiji poleg množice člankov in prispevkov za strokovne zbornike najdemo obsežne monografije in študije, kot so Problem baudelairizmov pri Župančiču, Evropska moderna, Oton Župančič, Zgodovina slovenskega slovstva (5. knjiga), Kultura prek prostora in časov, Od Zoisa prek moderne do Kocbeka. Mahnič je posegel po peresu tudi za svojo dušo, tako je na primer nastala knjiga V svetu rože mogote: razglednice iz nekdanjega Bohinja. Poleg pisanja je vzgojil cele generacije dijakov, ki jim je predvsem polagal na srce ljubezen do slovenskega jezika in literature.