Modeli in rezultati interdisciplinarnosti

Glasbeni in glasovni inštrument pipeSound (Zvok cevi) sta leta 2007 izdelala Lukas Rettenbacher in Thomas Wagner. Glasbilo lahko istočasno igra več obiskovalcev, višino in trajanje tona pa spreminjajo s premikanjem cevi in reguliranjem vijakov, ki služijo kot glasbena mešalna miza. Tako kot druga glasbila seveda tudi ta inštalacija zahteva določen čas za vadbo in pa mnogo spretnega eksperimentiranja. (Foto: Jaka Adamič)

Od Linza do Tokia

Na razstavi predstavljajo dela študentov ljubljanske likovne akademije, ki jih je izbral profesor Srečo Dragan, povezali pa so se še z dvema akademijama, od katerih vsaka predstavlja dela treh študentov: izbor Univerze v Tokiu so pripravili Michitaka Hirose, Kunihiro Nishimura in Tomoe Moriyama, ki je tudi kustosinja pri Metropolitan Museum of Contemporary Art Tokyo, izbor Univerze za umetnost in oblikovanje iz Linza pa je pripravil Christe Sommerer. Poleg izbranih študentskih del so postavili še dela uveljavljenih avtorjev intermedijske umetnosti, ki jih je izbral Peter Weibel iz ZKM (Center za umetnost in medijske tehnologije) v Karlsruheju. Organizatorji posamezne projekte, vključene v festival, pojmujejo kot dogodek, kar ni nepomembno, saj je izrazita lastnost novomedijske umetnosti ravno njeno vključevanje v realni prostor in čas, čeprav lahko predstavlja docela izmišljene, na primer računalniško generirane prostore.

Torkovo odprtje je pospremil glasbeni perfomance The Paradox of Don´t (Paradoks zanikanja), na katerem sta Maja Delak in Luka Prinčič kot Wanda & Nova de Viator predstavila nekatere glasbene izseke iz nedavne večmedijske predstave Pot ljubezni. Na žalost s kratkimi »trashy« izseki nista mogla zgraditi tistega psihološkega loka, ki je odlikoval omenjeno predstavo.

Razvijanje sodelovanja

Po besedah Sreča Dragana je namen tovrstnega festivalskega sodelovanja med tremi univerzami predvsem primerjava med študiji, pogoji in načini dela na njih, saj mora akademija nenehno preverjati možne modele delovanja, da lahko svoje programe ustrezno prilagaja mednarodnim razmeram. Iz izkušnje akademije v Linzu je razvidno, da festival za umetnost, znanost in družbo Ars Electronica ponuja študentom novomedijskih študijev naravni prostor za predstavljanje in delo. Pri delovanju tokijske univerze pa jih je zanimalo predvsem, kako lahko digitalne projekte povežejo z družbeno realnostjo. Dragan je z načinom dela na ljubljanski akademiji trenutno zadovoljen, saj znotraj programa ponujajo projektni študij, kar pomeni, da pri študiju vzgajajo umetnika/producenta, ki zna delati v skupini. Trenutno je ustvarjanje novomedijskih projektov pogojeno s sodelovanjem med različnimi fakultetami, saj tovrstne projekte lahko uspešno izvedejo šele v tesnem sodelovanju s tehnologi in računalničarji.

Eden od rezultatov festivala in tovrstnih projektov je ravno boljša komunikacija med univerzami in omogočanje študija v tujini, s čimer študentom ljubljanske akademije omogočajo znanja, ki pri nas niso dostopna. Ravno razpravi o različnih modulih sodelovanja in načinu izvedbe interdisciplinarnih medijskih študijev pa bodo danes v Mestni galeriji Ljubljana posvetili še konferenco, na kateri bodo sodelovali predstavniki vseh treh univerz, spremljala pa jo bo tudi zvočno-vizualna instalacija Matije Jašarova. Želijo si namreč ustvariti pogoje, ki bodo olajšali povezovanje ustvarjalcev z različnih področji. Z bolonjsko reformo bodo jeseni začeli z uvajanjem oddelka za video in novomedijsko umetnost, pri razvoju interdisciplinarnega študija pa si veliko obetajo tudi od možnosti povezovanja med Fakulteto za računalništvo in informatiko, Akademijo za umetnost in oblikovanje, Akademijo za glasbo in Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo, ki jih bodo ponudili novi prostori na Roški cesti.