Nerazumevanje likovne satire je bilo po mnenju kustosa prisotno skozi celotno zgodovino umetnosti, zato lahko v novejšem času (nekako od sedemdesetih let naprej) zasledimo številna kritična dela na politično tematiko, ne da bi bila podvržena cenzuri. Zelo posrečen koncept razstave, s katero je kustos razkril tri generacije umetnikov, ki v svojem delovanju ostro kritizirajo različne aspekte družbene stvarnosti, je spremljalo precejšnje nezadovoljstvo umetnikov z razmerami dela in sodelovanja z organizatorji.
Provokatorji treh generacij
Izbor del Staneta Jagodiča kot predstavnika generacije iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ki s svojimi večplastnimi satiričnimi asemblaži komentira norosti informacijske dobe, je več kot ustrezen. Jagodič, član Grupe Juni, ki je delovala v letih od 1970 do 1985, je bil tudi pobudnik trienala satire in humorja Aritas-satirA, ki je potekal v letih od 1995 do 2001. Pri asemblažu Portret mimoidočega je Jagodič v belo slikarsko stojalo vstavil ogledalo, kar odlično ponazarja ironijo, s katero je avtor pripravljen naslikati portretirance po naročilu. Kljub neizpodbitnemu humorju, ki veje skozi delo, z ozirom na lansko obsežno retrospektivno razstavo umetnika v Jakopičevem paviljonu ne moremo trditi, da je to njegovo najmočnejše delo, ampak je bilo najverjetneje izbrano zaradi kuratorjeve težnje, da predstavi starejša dela iz sedemdesetih let.
Drugo generacijo umetnikov zastopajo Marko A. Kovačič in tandem Franc Purg, Sara Heitlinger. Tudi Kovačičev opus, ki smo ga lahko videli na retrospektivni razstavi leta 2006 v Mestni galeriji, ponuja marsikatero delo, ki je močnejše od instalacije Metropolis, čeprav tudi ta dobro predstavi avtorjev kritični odnos do medijev in informacijske tehnologije. Bistveni razlog za umeščanje del v neki prostor, ki ni galerijski, temveč je močno obremenjen s kontekstom delovanja omenjene banke, je po mnenju kustosa prav soočanje umetniških del s širšo potencialno publiko, ki je povezana s poslovanjem banke. Tako se z delom ne soočijo zgolj redni obiskovalci "hermetičnih" galerijskih prostorov, temveč na neki način ta dela vstopijo v javnost. Najbolj neposredna provokacija konteksta banke je bržčas zvočna inštalacija Privilegirane taktike Franca Purga in Sare Heitlinger, ki odmeva v preddverju banke. Delo Privilegirane taktike je serija zvočnih napotkov, s katerimi lahko revni kar najbolj učinkovito okradejo ljudi iz razvitih držav. Z delom se sprašujeta predvsem o moralno vprašljivih normah ljudi iz privilegiranih držav, ki naj bi svoje bogastvo kopičili na račun tako imenovanega tretjega sveta. Zvočno inštalacijo sta prvič predstavila na Trienalu slovenske umetnosti v Moderni galeriji.
Tretjo generacijo umetnikov zastopata mlajši umetnici Antea Arizanović in Polona Demšar. Tudi zadnja je izjemno izčrpno uporabila kontekst banke za svojo udarno inštalacijo Odg.: karton in zobotrebci. Svoje delo tudi sicer vedno prilagodi kontekstu prostora, kot je na primer naredila v Tobačnem muzeju ali na Ljubljanskem gradu, vendar se pri tem pogosto srečuje z nasprotovanjem organizatorjev razstav ali potencialnih kupcev. Tokrat je cenen material, kot sta karton in les, obarvala s svetlečo se zlato barvo. Na tak način je ironično izrazila protislovje med vtisom, da gre za izjemno drag izdelek, in dejansko materialno vrednostjo objekta. S tem delom je želela prikriti bogat bronast relief, ki visi v preddverju Hypo banke, vendar so ji organizatorji tovrsten site-specific poseg preprečili. Umetniki imajo torej pri sodelovanju s podjetji pogosto zavezane roke in ne morejo biti odkriti provokatorji. Antea Arizanović se je predstavila s precej drugačno vrsto provokacije. Pri seriji Tri kapljice krvi za nevesto, ki jo je premierno razstavila leta 2005 na festivalu Rdeče zore, je na bele poročne blazine odtisnila podobo pretepene neveste in tako s svojo izjavo opozorila na težek družbeni problem.
Enosmerno sodelovanje s podjetji
Ob tovrstni razstavi, kjer so dela umeščena v negalerijski prostor, ki ne zadovoljuje tehničnih potreb avtorjev za ustrezno predstavitev njihovega dela, saj ne ponuja ustaljene tehnične podpore (tehniške ekipe, osvetljave, podstavkov, projektorjev itn.), se nam zastavlja vprašanje, kaj je namen tovrstne razstave oziroma kakšen je prispevek te razstave za umetnike in za likovno stroko. Ali tovrstne razstave služijo zgolj prestižu organizatorja, ne da bi pri tem upoštevale potrebe avtorjev, ki s svojim delom omogočijo razstavo? Za zadovoljitev kriterija strokovnosti sodelujejo z neformalno svetovalno skupino kustosov, ki jo sestavljajo Irena Brunec, Mirko Juteršek, Peter Krečič in Lev Menaše.
Temeljni moto Hypo Group Alpe Adria za ustanovitev galerije je po njihovih besedah podpora umetnosti in aktivna udeležba te finančne ustanove na tem pomembnem področju družbenega življenja. Če je to tako, potem bi pričakovali, da bodo imeli za tovrstno aktivno udeležbo tudi finančni strateški plan delovanja galerije, ki je namenjen predvsem umetnikom, vendar to ni ravno res. Umetnikom na skupinski razstavi namreč niso zagotovili kritja produkcijskih stroškov, niti minimalne razstavnine, kot jo priporoča ministrstvo za kulturo. Sicer naj bi v primeru samostojne razstave omogočali odkup manjšega dela v vrednosti 500 evrov, ki naj bi nadomestilo razstavnino. Najbolj smiselno sodelovanje med umetniki in podjetji je seveda odkup njihovih del in formiranje umetniške zbirke, pri čemer morajo podjetja poskrbeti za ustrezne pogoje hrambe, kar zahteva precejšen vložek. Kot vzorec dobrih praks poznamo v našem prostoru zbirke Leka, BTC in NLB. Zadnja ima najdaljšo tradicijo, od leta 1971 so zbrali več kot 2000 likovnih del, okoli 300 jih je uvrščenih v umetniško zbirko NLB.
