Zlatko Šugman, 1932–2008: Komični izpovedovalec človeške stiske

Zlatko Šugman (Foto: Luka Cjuha)

In ne le to: le malokateri igralec je tako izrazito zaznamoval minulih petdeset let v slovenskem umetnostnem prostoru, kot je to zavoljo žlahtnosti njegovega ustvarjanja, a tudi po zaslugi izjemne priljubljenosti pri najrazličnejših krogih občinstva uspelo prav Zlatku Šugmanu.

Nekateri ob omembi njegovega imena še danes vzkliknejo "Frakl!", drugi ga pomnijo kot igralca iz vrste legendarnih filmov, kot so Tistega lepega dne, Ne joči, Peter ali Vdovstvo Karoline Žašler, tretji morda kot enega izmed prvih prepoznavnejših obrazov slovenske televizijske produkcije, ko je gledalce pred (sprva še črno-belimi) malimi zasloni navduševal v danes že antologijskih, takrat pa nadvse popularnih nanizankah, kakršni sta bili Mali oglasi ali Dekameron, pozneje pa seveda Naša krajevna skupnost; nemara pa obstajajo tudi taki, ki jim je ostal v spominu predvsem po nepregledni vrsti gledaliških vlog, med katerimi posebno mesto kakor tudi v njegovem opusu sploh zavzemajo tiste, v katerih je Šugman pokazal svoj neverjetni talent za oblikovanje karakternih komičnih likov, ki jim je vselej dodajal natančno psihološko utemeljitev, nemalokrat pa tudi svojevrsten osebni igralski "komentar", s katerim je ironično podčrtoval človeške ničevosti.

Zlatko Šugman se je rodil v Gorišnici pri Ptuju 28. avgusta 1932. Po končani Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani je med letoma 1958 in 1961 deloval v SLG Celje, potem (do leta 1965) v SNG Drama Maribor, nato pa je postal nosilec repertoarja v Mestnem gledališču ljubljanskem, kjer je ostal vse do upokojitve. Na odrih je izoblikoval več kot sto vlog iz domače in svetovne dramatike; med najbolj markantnimi sta bila lika župnikov v Cankarjevih Hlapcih in Kralju na Betajnovi ter nastopi v Molierovih komedijah (kot Argan v Namišljenem bolniku in Orgon v Tartuffu). Za igralske dosežke je dobil številna priznanja in nagrade, med njimi nagrado Prešernovega sklada, Severjevo nagrado, nagrado festivala Sterijevo pozorje in dve Borštnikovi nagradi, za igralski opus pa je leta 1986 dobil tudi Borštnikov prstan in leta 2003 Prešernovo nagrado za življenjsko delo.