Analiza umetnine z vidika sodobnega časa

Diptih Piera della Francesca, ki je nastal okoli leta 1472, na eni strani prikazuje profilna portreta Federica da Montefeltra in Batiste Sforza, na drugi strani pa alegorični zmagoslavji vladarskega para z ikonografijo, ki združuje antično in krščansko simboliko. 

Maja letos je performans Ekspanzija v prostoru Marine Abramović in Ulaya iz leta 1977 analizirala umetnostna zgodovinarka Dunja Kukovec. Minuli ponedeljek pa je pesnik in umetnostni zgodovinar Miklavž Komelj analiziral obe strani Diptiha Federica da Montefeltro in Batiste Sforza renesančnega slikarja Piera della Francesca, ki naj bi nastalo po letu 1472. Za ponedeljek, 8. decembra, napovedujejo še zadnje v letošnjem ciklusu predavanj: predavanje profesorja in kiparja Jožeta Baršija o performansu Turist, ki ga je Janja Žvegelj izvedla leta 1996 v Škucu. Dan kasneje bo imel predavanje tudi v Centru sodobnih umetnosti v Celju. Vsa predavanja v okviru omenjenega projekta bodo ob njegovem zaključku objavljena tudi v publikaciji, ki naj bi služil kot nekakšen vzorčni primer za analizo umetnin.

Pesnik in umetnostni zgodovinar Miklavž Komelj je v silovitem predavanju, ki ga je organizatorica projekta Alenka Pirman imenovala miselni stampedo, analiziral renesančni diptih Piera della Francesca, v katerem je z mnogimi potrditvami osvetlil trditev, da o likovnem delu ne moremo govoriti zunaj njegovega zgodovinskega konteksta. Zelo pomembno je, da se njegova analiza razlikuje od pogosto nezavednih in ideološko obremenjenih interpretacij, ki neki sliki pritaknejo zgodovinski družbeni in politični okvir. Zastavil si je vprašanje o časovni strukturi slike, ki ne temelji na zgodovini, temveč na notranji dialektiki slikarstva.

V različnih umetnostnozgodovinskih interpretacijah omenjenega diptiha najdemo oznako, da gre za neko nadčasovno upodobitev. To je pogosta formulacija pri opisu marsikaterega dela, ki odseva željo, da bi umetnost presegala družbena nasprotja. Pri emblematični upodobitvi vladarskega para pred pokrajino, katere urejenost odseva uspešnost vladarskega urejanja sveta, pa lahko trdimo le, da je v sliko vpisan tudi čas nastanka. Kljub temu je v sliki mogoče razbrati, da je vanjo vpisana tudi neka nesočasnost, ki nastaja z napetostjo, ki jo je slikar stopnjeval z upočasnitvijo iluzije gibanja ter z vključevanjem gledalčevega pogleda, ki v sliki vedno na novo vzpostavlja dinamiko. Pri interpretaciji dela moramo zato biti pozorni na to, da ne podležemo retoričnim figuram, ki so zunaj vidnega. Komelj je ob tem posebej opozoril na past, ki nam jo nastavlja vprašanje o tem, kaj je na neki sliki specifično slikarskega. Slike namreč ne moremo brati zgolj kot vrsto elementov, ki se nam kažejo kot resnični, ampak moramo predvsem prepoznavati v njej tisto, kar se odteguje pogledu, oziroma tisto, kar je v sliki skrito. Slika torej ni zgolj neka upodobitev sama na sebi, ampak nujno vzpostavlja neko razmerje do sveta. V slikarstvu torej ne moremo iskati neke primarne ravni čistega slikarstva, na katerega se nanašajo določena razumevanja, ampak je nujno zgodovinsko pogojeno. Naloga razlagalca umetniškega dela pa je zaznavanje ravni, ki delajo iluzijo tega, da je nekaj stvar sama na sebi.

Ideološko obremenjenost branja omenjenega diptiha je Miklavž Komelj začrtal tudi s primerjavo reprodukcij omenjenega diptiha v različnih obdobjih in publikacijah. Opozoril je na dejstvo, ki se pogosto zanemarja, da renesančno slikarstvo še vedno pogosto vidimo skozi prizmo interpretacije 19. stoletja, kar je mogoče trditi tudi za ta diptih, ki ga v galeriji Uffici v Firencah hranijo v grozljivem neorenesančnem okvirju.