Od prepisov do računalnika
Četrta knjiga Zbranih del Edvarda Kocbeka, katere urednik in pisec opomb je Andrej Inkret, prinaša po kronološkem redu liriko, nastalo v pesnikovih poslednjih letih; zbirki Žerjavica in Nevesta v črnem, objavljeni v drugem zvezku Zbranih pesmi leta 1977, in pesmi, ki jih je avtor natisnil v reviji Prostor in čas. Sledi obsežen razdelek neobjavljenih pesmi, ohranjenih v pesnikovi zapuščini v NUK, osnutki in koncepti nekaterih pesmi, saj Kocbek menda ni zavrgel niti papirčka. Po skoraj petindvajsetih letih intenzivnega druženja z zapuščino dokaj samosvojega pesnika Alojza Gradnika, ki v celoti obsega pet knjig, si je lahko oddahnil tudi urednik Gradnikovega Zbranega dela Miran Hladnik. Delo na tem "korpusu" je začel leta 1983 skupaj s pokojnim kolegom Tonetom Pretnarjem in medtem se je, kot je slikovito povedal ob slovesu od Gradnika, marsikaj spremenilo, ne le on postaral. Dela sta se namreč lotila z ročnim prepisovanjem pri vdovi pokojnega pesnika, pozneje si je lahko pomagal že s fotokopiranjem in pretipkavanjem, končalo pa se je tako, da je lahko kot urednik opravil vse potrebno že na domačem računalniku in peto knjigo, ki prinaša dokaj skromno pesnikovo osebno korespondenco, pogovor, ki ga je imel leta 1954 z Marjo Borštnik, ter nekaj govorov in pesnikovih spominskih zapisov, oddal naravnost v tiskarno. Bodočnost zbirke potemtakem vidi Hladnik v digitalni obliki.
Zgolj devetdeset ohranjenih pesmi
Zbrano delo Franceta Balantiča obsega zgolj devetdeset pesmi, toliko jih je ohranjenih iz pesnikovega kratkega življenja. Sestavljeno je iz zbirke Muževna (sem) steblika, ki ji je Balantič sam dodal (bolj katoliško obarvan) Venec, da bi lahko med vojno izšla pri Mohorjevi, a želja se mu ni izpolnila. Urednik France Pibernik je izbrskal še nekaj nezbranih pesmi, fragmentov in zasnov ter dve pismi. V opombah k opusu najdemo zapis o Balantičevi literarni usodi po letu 1945, o dosedanjih izdajah in kritičnih odmevih ter kronologijo. Zbranemu pesnikovemu delu so pri Literi dodali še z novimi spoznanji dopolnjeno Pibernikovo monografijo o Balantiču, ki je prvič izšla pred leti v majhni nakladi pri Cankarjevi založbi, ponatisnili pa so jo pred osmimi leti pri Mihelaču. Najnovejša je po Pibernikovih zagotovilih skoraj največ, kar je bilo po toliko letih mogoče izbrskati in zbrati o nesrečnem Balantiču, v njej pojasnjuje tudi dolga leta krivično očitano neresnico, da je namreč lirski pesnik imel "tudi krvave roke". Pibernik je našel dokaz, da to ne drži.
Veselje v krogu posvečenih v to pomembno strokovno delo slovenske literarne komparativistike je toliko večje, ker je zbirka našla novega založnika, ZRC SAZU, kamor po logiki zares sodi. Direktor založbe Stanislav Likar pravi, da je pri njih v varnih rokah, kar za to stvarno in dokumentirano zbirko slovenske umetniške besede po nastanku države Slovenije leta 1991 ni bilo ravno samoumevno. Potem ko so se ji po osamosvojitvi zasebni kupci mogočne državne DZS, najbrž iz poslovno-tržnih razlogov, odrekli skupaj z dotedanjim leposlovnim programom, ji je njen varuh in skrbnik dr. France Bernik poiskal zatočišče najprej pri mariborskih Obzorjih. Ko so zatonila v noč pozabe še Obzorja, je to dragoceno delo pod okriljem mariborske študentske založbe Litera nadaljeval nekdanji urednik Obzorij Andrej Brvar. Zdaj bo menda delo lahko bolj mirno teklo, upajo vpleteni uredniki posameznih zvezkov, a tudi doslej ni bilo večjih zastojev - nastajali so pri posameznih avtorjih, pri celotni zbirki pa ne. Letno izidejo povprečno tri ali štiri knjige te monumentalne, pretehtane, vztrajne in prilagodljive znanstvenokritične izdaje slovenskih pesnikov in pisateljev, ki upravičeno veljajo za naše klasike.
