Intimni ples, nenavadni film in borna muzika

Plesni pristopi k intimi

Na festivalu sta tako v petek in soboto premiero doživeli dve predstavi, ki ju kljub močnim vsebinskim in uprizoritvenim distinkcijam druži zanimanje za bistvene človeške čustvene in duševne vzgibe. Leja Jurišić in Hanna Sybille Müller sta se v plesnem duetu Skrito/Šibko, ki je rezultat njunega koreografskega sodelovanja, naslonili na pogosto posameznikovo težnjo, da bi pred navidezno močnim in stabilnim Drugim lastno ranljivost zagrnil in zakril. Strah pred prikazovanjem lastne šibkosti, ki izvira iz družbenih in individualnih konvencij, ne le hromi odnose, temveč se vanje tudi odlaga kot nikoli izgovorjeni sram. Ustvarjalki sta nadvse intrigantno tematiko oblikovali v dosledno in jasno odrsko pripoved. Svoji strukturno različni gibalni oziroma plesni stališči sta večidel vpletali v diptihe šibkosti in moči, iskrenosti in pretvarjanja, sprejemanja in odklanjanja. V tem oziru so bili še posebno učinkoviti elementi posnemanja, umika in s tem zapiranja osebnega prostora ter kontaktov, v katerih sta izvajalki lasten gibalni, ob tem tudi čustveni in mentalni material obrezali, avtentično senzibilnost pa prikrili, prilagodili pogledu druge. Slednje zelo preprosto, a prepričljivo izpove sekvenca, v kateri plesalki široko nasmejani stojita pred občinstvom in ga animirata z malodane klovnovskimi triki: četudi v samoti škrtamo z zobmi in blaznimo ali mislimo prepovedane misli, se udinjamo tej ali oni skrivnosti, nam vselej ostane dovolj moči, da moč zaigramo. Morebiti je edina distorzija v razvlečenem in mašečem odzvanjanju smisla ob koncu predstave, ko nastopajoči iščeta tako fizično kot duševno točko pomiritve, kar poruši privlačno dramaturgijo izdelka.
S konkretno intimo posameznice se je v Stari mestni elektrarni dan zatem ukvarjala uprizoritev Atelje, v kateri so konceptualna in koreografska vodila Bare Kolenc izpolnjevali Alja Kapun, Gregor Luštek, Sebastjan Starič ter Dragana Bulut. Predstava temelji na življenjski zgodbi slovenske kiparke Karle Bulovec, ki je zaradi svoje umetnosti ukinila vsakršno relacijo s svetom, odpovedala se je vsem civilizacijskim dobrinam in biološki, ljubezenski izpolnitvi v zakonu z dramatikom Ivanom Mrakom. Odrska Karla - igralka in plesalka Alja Kapun - je nedvomni adut stvaritve. V svoji reprezentaciji povzame ambivalenco ženske, ki jo je vzpostavljala in uničevala nezadržna ustvarjalna sila, ženske, ki je eros in tanatos pretopila v glino. Njena odsotnost v svetu je stopnjevana s pomočjo odrske postavitve in scenografije, ki jo v prvem delu izgrajujemo tudi gledalci, posedeni na lesene zaboje: fizična bližina Kapunove poglablja in pospešuje psihološko izolacijo lika, ki je v drugem delu, ko smo gledalci pospremljeni na svoje tradicionalne sedeže, izvršena do popolnosti. Problematika, izjava o absolutnosti in nujnosti umetnosti, ki jo je hotela podati ustvarjalka, bi v celoti zaživela, če bi izpadli določeni prizori (teh vsekakor ni bilo malo), ki so jo banalizirali, s tem ciljamo predvsem na popadljive izbruhe kolektivne norosti, ki ne dosegajo (želenega) grotesknega, temveč karnevalski efekt. Napetost je poleg tega kratila prevelika koncentracija eksplicitnih izpovedi in dramatičnih momentov, saj so, nagneteni drug ob drugem, izgubljali vrednost in pomen, ne nazadnje še gledalčevo pozornost. Osnovna težava toka uprizoritve je ta, da se stvari odvijajo, kot da so nepovzročene, iztrgane iz neke druge zgodbe in naključno in nasilno umeščene v atelje.

Ana Schnabl

Filmska kamera kot mati

Včasih je iz samih podob in zvokov težko ugotoviti, ali je film igrani ali dokumentarni, če tega že prej ne vemo ali ne razberemo iz napovedne špice. Film Polovična cena nima ne napovedne ne odjavne špice, videti pa je bolj dokumentarni kot igrani, a ne le zaradi nenehno gibljive kamere, prilepljene na protagoniste, marveč tudi zaradi samih protagonistov, treh otrok, starih sedem, osem in devet let, ki so lahko samo naturščiki. Če pa je film dokumentarni, če je torej primer teh od staršev popolnoma zapuščenih in samim sebi prepuščenih otrok, starejšega brata in mlajših sester, ki se preživljajo s krajami po trgovinah in beračenjem po pariškem metroju, resničen, se zastavlja etično vprašanje, ali je za film dovolj, da nanj le pokaže. Ali ni takšna filmska "posvojitev" otrok brez staršev le način filmske eksploatacije otroške bede, namenjene razkazovanju na festivalih?

Vendar ni tako, saj se iz programske knjižice festivala Mesto žensk lahko poučimo, da je ta film avtorsko delo scenaristke, snemalke, montažerke in režiserke Isild Le Besco ter da zapuščene otroke igrajo Kolia Litscher, Lila Salet in Cindy David. Znameniti dokumentarist Chris Marker ima prav, da "na filmskem platnu nikoli še nismo videli nič podobnega", vendar si z njim ne morem deliti njegovega navdušenja. Ne nazadnje (ali predvsem ne) zaradi erotiziranega prikazovanja golih otroških teles in obrazov, saj film s tem ne aludira toliko (ali sploh ne) na Pialatovo Golo otroštvo, kot streže pedofilskemu ugodju; pa tudi zaradi nerealističnosti (ti otroci hodijo v šolo, kjer opazijo njihovo zanemarjenost, ne pa tega, da nimajo staršev), ki je v tako "realistično" zasnovanem filmu še posebno moteča. V offu dekliški glas omenja mamo, ki včasih pride in jih kam odpelje, potem pa znova izgine. Te mame nikoli ne vidimo: morda pa njeno odsotnost v filmu nadomešča režiserkina kamera, ki je dala malim naturščikom igrati vlogo otrok brez matere.

Zdenko Vrdlovec

Luštkano in borno

Festival Mesto žensk je videl, predvsem pa slišal boljše čase. Vsaj pri godbah festival zadnja leta hudo popušča. Lahko smo lačni časov, ko je perfektni raziskujoči pianizem predstavljala Marilyn Crispell ali ko jo je Amy Denio tako zagodla, da se je vsem prijetno zavrtelo v glavi. Če trendovski "zeitgeistovski" premik v varni objem didžejk, ki v glavnem sukajo isti šmorn kot njihovi kolegi na mednarodnem poplesujočem cirkusu za zdolgočaseno in razvajeno meščansko deco, poskušamo razumeti kot modernizacijo ali celo urbanizacijo glasbenih vsebin, potem to ni ravno spodbudna popotnica.

Drugo zoprno vprašanje je, koliko je sama Ljubljana, gostiteljica festivala, sploh kdaj bila "mesto žensk", ki jih je premamila muzična umetnost. To v robnih popularnih godbah pomeni vse vsakdanje težave na vajah, snemanjih, na turnejah, spanje po zanikrnih subkulturnih prostorih, ki je balzam po neprespanih nočeh. Če s tega zornega kota pogledamo na domačo urbano žensko glasbeno tvornost, potem se zdi ekspresivna, glasbeno neotesana muzika hardkorovk Tožibabe iz osemdesetih let nepresežena še danes. Tisto eno samo poletje, ko so "plesale" po "mokrih pustih cestah" Ljubljane, nam je navsezadnje podarilo enega najboljših rock (in sploh) komadov v tem prostoru. Dežuje je bila jedrnata, kričavo zgoščena pripoved o občutenju treh mladih deklet, ki so se šla pank bend. V njem je bila Ljubljana "mesto žensk". Tožibabe so bile "naše" X-Ray Spex, za manj poučene legendarni angleški dekliški pank bend s pevko Poly Styrene, ki je napičila moške sanjarije. "Ko boš prišel, mi prinesi svoje srce," brez rožnatega nasmeha in dobrikavega božanja Stanke Kovačič, je bila ljubljanska verzija Oh Bondage Up Yours.

Sestop v današnje realije, na oder metelkovske Menze pri koritu, kjer so v petek in soboto zvečer zamezgale gostujoče didžejke in nastopale (jugo)slovanske glasbenice, je bil bridek. Beograjska raperka Sajsi MC je na matrico odžebrala luštkan rap s stereotipno varnimi, ravno prav nekorektnimi rimami, da grejo skozi v "ženskem podžanru" hiphopa. Morda je pojava sestric, ki se prikupno spotikata ob podloženi "kako nam je fajn MTV pop" matrici, dobrodošla novica zaradi turbofolk smetja, ki ju obdaja, a to še ni razlog za uvrstitev na program festivala.

Za reško skupino Klaus, ki jo vodi mlada pevka, basistka, klaviaturistka in "naredi sam" elektronska glasbenica Nora, velja podobno. Le da je v muziki tria več tveganja, več zgodovinske podlage v hrupnih robovih rocka in eksperimenta ter iskanja izraza, ki se zlahka ne prilega glavnim tokovom v sodobni rock muziki. Prekratek dvajsetminutni koncert je premalo za kakršno koli oceno, razen tega, da Reka ostaja zgodovinski domicil za drznejše bende.

V bistvu je glavna vzporedna novica prvih glasbenih korakov tistega dela letošnjega Mesta žensk, ki se odvija na Metelkovi, povsem "moška", politično upravičena in bojevniško samozaščitniška. V petek zvečer je namreč v svobodni prostor v vojaški koloni prikorakala četa skinheadov s srepečimi pogledi. Samoobrambna in civilnozaščitna metelkovska pankovska formacija je grozeči pohod volčje črede nemudoma ustavila in jo po hitrem postopku s krepelci pognala v beg, ven iz prostora, kjer nimajo kaj početi. Glasbenice so lahko varno odigrale svoj luštkan nastopek.

Ičo Vidmar