Pot srca ga je pred leti zanesla v naše kraje, nova znanstva so mu naplavila nove vsebine, tudi literarne. Lirika poeta Daneta Zajca je bila enostavno tako sugestivna, da jo je prelil v svojo arhitekturo izbranih zvokov, glasbil in zapeljivih melodij.

Kakšne nove dimenzije dobi pesem, ki je zdaj ujeta v zvok, v melodijo? Koliko Daneta Zajca je še vedno v teh novih pesmih in koliko Chrisa Eckmana?

Prepričan sem, da je na koncu albuma nekaj, kar je povsem zunaj Zajca in zunaj mene. Gre za skupno kreacijo, za hibrid različnih perspektiv in senzibilnosti. Na koncu sem se počutil močno, saj sem v pesmi vložil veliko samega sebe. Besede so resda obstajale, toda treba jih je bilo ponotranjiti, sicer projekt ne bi bil povsem prepričljiv. Veliko časa sem potreboval, da sem zbral pogum, še posebno po tistem, ko je Dane Zajc umrl. Čutil sem veliko odgovornost in kar globoko sem kopal po sebi, da sem bil pripravljen nadaljevati.

"Ljudje ne uporabljajo pesmi zaradi kakšnih namenov. Nasprotno, v najbolj resničnih trenutkih pesmi kot mikrobi, brez namena, brez možganov, uporabijo ljudi," pravi dobri stari Greil Marcus. Se strinjate?

Ja, to se mi zdi točno. Pesmi, ki jih pišem, so nekaj, kar prenesem naprej, jaz na neki način izginem. Ne potrebujejo me več in poslušalčeva neodvisna interpretacija pesmi je veliko bolj pomembna od pomena, ki sem ga iskal. Ne obstaja nobena objektivna interpretacija, temveč tisoč subjektivnih. Že prej sem povedal, da so dobre skladbe močne, sposobne, zmožne popotnice. Enako velja za dobre pesmi.

Pesem je vedno performans, igra govorjene besede, slišana je v akcentu nastopajočega. Ste kantavtor, kitarist, pevec… Zanima me, kako se prelivajo te umetniške sfere pri vas? Kako je nastopati sam, v skupini, pisati filmsko glasbo…?

Po moje se je vse začelo in se začenja s kantavtorstvom. Nikoli pravzaprav nisem hotel biti kitarist, še manj vokalist, toda že zgodaj v življenju sem si obupno želel pisati pesmi. Igranje na instrument in petje se je razvilo zunaj te želje.

Kakšno mnenje imate o trenutni situaciji na glasbeni sceni v Sloveniji? Kako se počutite pri nas? In kako se stvari tu odvijajo v primerjavi z drugimi mesti v Evropi in Ameriki?

Na splošno se mi zdi scena v Sloveniji obupna. Strašno primanjkuje primernih prostorov za žive nastope in vse to povzroča, da lokalna scena ni kreativna in energična, kot bi lahko bila. Ljubljana je verjetno edina prestolnica, kjer se v samem centru sedem dni na teden ne igra v lokalih živa glasba. Ne pritožujem se, skušam samo sodelovati, ko je to primerno. Lokalni glasbeniki so bili do mene zelo podporni in prijateljski in za to sem jim hvaležen. Še posebno v etno in jazz sceni je ogromno dobrih, talentiranih ljudi in ti preprosto nimajo priložnosti, da v celoti pokažejo, kaj počnejo, prav zaradi te strašne glasbene infrastrukture. Na dolgi rok izgorijo in postanejo apatični, tako glasbeniki kot tudi občinstvo. Tukajšnji ljudje radi rečejo, da je glasbena scena omejena z velikostjo mesta. Tega ne morem sprejeti. V Seattlu je leta 1980 živelo manj kot 500.000 ljudi. Oslo je približno iste velikosti in je neverjetno glasbeno mesto. Reykjavik ima čarobno glasbeno kulturo in tam živi manj kot 150.000 ljudi. Velikost je le izgovor. Kar potrebujemo, je eksplozija možnosti. Mladi potrebujejo skupine, ki naj se nikar ne bojijo zveneti različno, celo čudno. Ljubljana je v preteklosti že imela živahno sceno in resnično ne vidim razloga, da je ne bi z nekoliko zgoščene energije povrnili.

Na žalost večino tukajšnjih rokovskih bendov bolj skrbijo avdicije za MTV Adria kot pa delanje hrupa, ki bi lahko premaknil stvari na bolje.

V skladbi "The Same" vam dela družbo Steve Wynn, ameriški kantavtor, ki smo ga pred leti večkrat videli tudi v Sloveniji.

Steve Wynn je pred kratkim v Ljubljani, v mojem studiu Zuma posnel svoj najnovejši album Crossing Dragon Bridge s fotografijo ljubljanskega mostu na naslovnici. Sodelovali so še Vlado Kreslin in številni drugi glasbeniki z domače scene. Toda tudi s povsem slovenskim pridihom na albumu Steve ni uspel dobiti nastopa v Ljubljani, da bi lahko predstavil glasbo! Gre v bistvu za enega najbolj kričečih primerov, kako mrtva je postala scena v Ljubljani.

V pesmi "Stranger" je razveseljivo slišati spet ustne orglice Bruna Subiotta, tu so tudi gonilni sili benda Hic et Nunc, zbor Čarnice... Kako ste izbirali glasbenike za ta projekt?

Bruno je v tej pesmi opravil čudovito delo. Na orglicah je dejansko neustrašen. Tudi sam sem velik fan Hic et Nunc, med drugim sem produciral njihov zadnji album Burn Fat Old Sun. Te dni igram s Tomijem in Bernardom v novem projektu, ki se imenuje The Frictions. Igramo glasno rokovsko glasbo s tistimi dolgimi, zavitimi soli. Vse je definitivno navdahnjeno s skupinami, kot so Television, Crazy Horse ali celo zgodnji Dream Syndicate.

Glasbenike za album sem izbral zelo preprosto. Najprej je bil tu Žiga Golob na kontrabasu, preprosto zato, ker ga izredno cenim kot človeka in kot glasbenika. Na njegovo priporočilo se nam je na bobnih pridružil Blaž Celarc. Sam sem potem k glasbi dodal maksimalno vse, kar lahko, glas, kitare, klaviature, čudne zvoke. Moja žena Anda je prispevala nekaj čudovitih, nenavadnih spremljevalnih vokalov, tu je zbor Čarnice. Godala sem posnel v Pragi z godalno sekcijo, ki jo zadnje čase precej uporabljam. Resnično so dojeli, kako igrati vzporedno s pesmijo, kar je nedvomno talent, ki ga nimajo vsi.

Ena po moje najboljših skladb na albumu je "Scorpions", balada, narejena v duhu benda Walkabouts in s pomeni v liriki, ki je metaforično večna in je na tak način lahko odprta novim interpretacijam. V vaši izvedbi lahko besede Daneta Zajca dosežejo povsem nove poslušalce.

Vesel sem, da vam je všeč ta pesem, nedvomno je to tudi moja najljubša na albumu. Resnično sem ponosen, kako delujejo godala v pesmi, saj me še vedno vznemirja abstraktna forma pesmi. Tu resnično ni pravega refrena. Hotel sem, da bi bilo malce abstraktno, da bi, kot ste že omenili, bila pesem odprta številnim interpretacijam.

Prepričan sem, da bo Dane Zajc dobil nekaj novih bralcev in oboževalcev tudi zaradi albuma, ki sem ga naredil, še posebno zunaj Slovenije. Toda kot večino stvari, ki jih delam, sem končno naredil album iz povsem sebičnih razlogov: preprosto sem hotel biti obkrožen z njegovimi magičnimi besedami.