Ljubljana. Devetnajstega marca so minila štiri leta, odkar so v njegovem bivalniku v gozdu pri Zgornjih Duplicah pri Grosupljem našli hudo pretepenega 77-letnega Stanislava Knafla. Reševalci mu niso mogli več pomagati, na kraju je umrl. Policija je dva tedna kasneje prijela Marjana Brajdiča, brata Mihaela in Marjana Grma ter pri njuni družini živečega Marka Belcla, vsi so iz Kočevja. Pred sodnico Majo Povhe so sedli zaradi očitka, da so zagrešili umor iz koristoljubja, med sojenjem pa je tožilstvo obtožbo modificiralo v kaznivo dejanje povzročitve hude telesne poškodbe s smrtnim izidom. Marca 2022 so bili tudi obsojeni: Belcl je dobil devet let zapora, Brajdič devet let in deset mesecev, Mihael Grm devet let in dva meseca, Marjan Grm pa devet let in devet mesecev. V četrtek so na zatožno klop sedli v drugo; obramba se je namreč na sodbo pritožila in dosegla njeno razveljavitev.
Številna ponovno zaslišanja
V času prvega sojenja so bili vsi v priporu. Tokrat pa se je Belcl prek videokonferenčne povezave oglasil iz novogoriškega zapora, kjer je priprt zaradi velike tatvine, Marjan Grm je v hišnem priporu, preostala dva pa na prostosti. Obravnava je bila kratka, nekakšna priprava za to, kar se bo dogajalo na prihodnjih. Kot že na prvem sojenju so se pred sodnico Povhetovo vsi obtoženi zagovarjali z molkom. Tožilka Petra Vugrinec je predlagala, da številnih prič in sodnih izvedencev ne bi zasliševali še enkrat, pač pa bi le prebrali njihove izpovedi, a se odvetniki (razen glede dveh prič) niso strinjali. Vztrajali so tudi pri vseh svojih dosedanjih dokaznih predlogih, tudi tistih, ki so bili prvič zavrnjeni. Obravnava se bo nadaljevala 23. septembra.
Povhetova sicer na koncu prvega sojenja ni podvomila, da gre za prave storilce. Na kljuki bivalnika, Knaflovi denarnici v bivalniku in na žrtvi so bile Belclove sledi. V potoku Ižica na Igu, kraj jim je pokazal Brajdič, pa so našli Knaflov telefon in jakno z rokavicami, maskirnimi kapami in nabojem, na katerih so našli sledi obeh Grmov in Belcla. Preiskava gibanja njihovih telefonov in posnetkov nadzornih kamer je potrdila, da so bili usodnega dne skupaj; najprej so se peljali v Ljubljano, od tam na kraj kaznivega dejanja, na Ig in nato domov v Kočevje. Nekateri vaščani so pričali, da so tisti dan opazili sumljivo alfo romeo – tudi Marjan Brajdič ima tak avto.
Dvomi glede sostorilstva
Sodnica je ob razglasitvi sodbe dejala, da sami najbolje vedo, zakaj so storili, kar so. Morda je šlo za denar, zamero, objestnost. Prav tako, da tudi sami najbolje vedo, kaj je kdo od njih naredil. »Sem pa prepričana, da ste storilci vsi štirje,« je zatrdila. Obramba je namreč vseskozi zatrjevala, da ni nobenega dokaza, da so obtoženi sploh bili tam oziroma da so bili tam vsi. A četudi bi bili, ni jasno, kdo je kaj storil, v primeru, da se ne ve, kakšna je bila vloga vsakega od njih, pa bi morali biti oproščeni, so zatrjevali zagovorniki. Sodnica je vztrajala, da je bilo kaznivo dejanje »posledica skupnega naklepnega ravnanja, ne glede na to, kdo je povzročil kak udarec«.
In ravno zaradi tega je primer na višjem sodišču padel. Pritožbeni senat se je strinjal z obrambo, da v sodnem spisu ni nobenega materialnega ali drugega (posrednega) dokaza, ki bi potrjeval prisotnost Brajdiča in bratov Grm na kraju kaznivega dejanja. Zapisal je, da sostorilstvo ni dokazano s stopnjo prepričanja oziroma da obstaja vsaj razumen dvom. Naročil je, da naj na novem sojenju vse dokaze izvedejo ponovno, se do njih še enkrat kritično in natančno opredelijo, kar velja predvsem za očitano sostorilstvo. Na koncu pa znova odločijo, ali je (vsem) obtoženim očitano kaznivo dejanje dokazano.
