»Dobra oseba sem. In odgovoren družinski človek,« se v knjigi Die Abgründe oziroma Brezna samozavestno oceni Josef Fritzl. Prav tisti, ki si je pred petnajstimi leti prislužil vzdevek pošastni oče. Takrat se je namreč iz njegovih krempljev uspelo rešiti hčeri Elisabeth, ki jo je imel skoraj četrt stoletja zaprto v zvočno izolirani kleti, jo imel za spolno sužnjo, v ujetništvu pod zemljo pa mu je rodila sedem otrok. Da se ima za »fajn deca«, niti tako zelo ne čudi, saj je že v preteklosti zatrjeval, kako so Elisabeth in otroci v ujetništvu v domači hiši v Amstettnu v Spodnji Avstriji »uživali« ter da jim ni prav nič manjkalo. »Imeli so običajno življenje. Igrali smo se, pogovarjali, smejali, praznovali rojstne dneve in božič. Živeli smo kot povsem normalna družina,« je pred leti razlagal psihiatrinji. Pri pisanju knjige mu je na pomoč priskočila odvetnica Astrid Wagner. »Avtobiografijo je najprej spisal v pismih, ki mi jih je poslal. Potreboval je tako pomoč pri objavi kot pravno pomoč,« je pojasnila za nemški Bild. Zlobneži jo že od nekdaj privlačijo. Ne telesno, temveč jo zanima, kaj jih motivira, vleče v temo. Vztraja, da je ne zanimajo Fritzlova dejanja, temveč tisto, kar je vodilo do njih.

Vsega je kriva mama

Slabo popotnico za življenje je dobil v otroštvu, ko se je počutil izjemno nezaželenega. »Mama me ni nikoli poljubila, nikoli objela. Strah me je je bilo. Njene nepredvidljivosti, klofut. Nekoč me je tako pretepla, da sem obležal v mlaki krvi,« razpreda v knjigi in vsaj del odgovornosti prelaga na čustveno nedostopno roditeljico. Ljubezni ni poznal, le trdo roko. Mama ga je zmerjala s satanom, nesposobnežem, ničvrednežem. Oče, ki je imel raje alkohol kot sina, ju je zapustil, ko je bil Josef star štiri leta. Mami se je kasneje maščeval. Zaprl jo je na podstrešje hiše, zabetoniral okno in jo leta pustil v temi. Tam naj bi bila zaprta celo več kot dve desetletji, pišejo nekateri nemški mediji. Umrla naj bi leta 1980, po njeni smrti pa naj bi začel graditi podzemno ječo, v katero je štiri leta kasneje zaprl Elisabeth. Vsem je rekel, da je težavna 18-letnica pobegnila in se pridružila kultu. Očitno nihče ni postavljal veliko dodatnih vprašanj. »Vedel sem, da bom nekega dne to storil. Čakal sem le na primerno priložnost. Ideja, ki se je sprva zdela tako absurdna, pošastna, se je začela realizirati,« Fritzl razlaga v spominih. Na deževno sobotno dopoldne jo je zaprl v klet in zaklenil ogromna železna vrata. Prisilil jo je, da je mami pisala pisma, v katerih je razlagala, kako potrebuje čas zase. »O tem nisem mogel z nikomer govoriti. Izbral sem pot, na kateri sem moral vztrajati. Ko sem bil v tujini, sem lahko pozabil na te probleme in na skrivnost, ki sem jo poznal samo jaz. Če ne bi, bi se mi zmešalo. Tu in tam, ko sem bil sam, so me prevevale temačne misli, a sem jih hitro pregnal,« je še zapisal. Ko se je odpravil na daljše počitnice, je ujetnike v kleti pustil v temi, med podganami, lastnimi iztrebki in gnilo hrano. Elisabeth je rodila sedem otrok, šest jih je preživelo, trije so živeli z njo v ječi, trije na svobodi pri »dedku« in babici. Elisabeth dnevne svetlobe ni uzrla 8516 dni. Iz kleti je stopila stara 42 let.

Človek, ne zver

Čeprav so nemški mediji v preteklosti poročali, da Fritzl večino časa zaradi lastne varnosti preživi v celici, ga njegova odvetnica opisuje kot priljubljenega med sojetniki, prijaznega, dostojnega in izredno šarmantnega. »Ni zver. Samo človek je, ki ni znal obvladati notranjih demonov. Ni živel le dvojnega življenja, temveč kar štiri vzporedna. Je mojster prikrivanja,« je o svoji stranki še razkrila odvetnica. S tem je verjetno mislila na otroke, ki naj bi jih imel v tujini kar nekaj. Ženo naj bi redno varal na službenih potovanjih v tujino. Med ženskami naj bi bil še vedno izredno priljubljen. Pravi, da v zapor prejema na stotine pisem oboževalk, ki da so zaljubljene vanj. Fritzl sicer upa, da bo zadnja leta življenja preživel na svobodi, rad bi se vrnil v domači kraj in odprl podjetje. A za to ni kaj veliko možnosti. Eden od psihiatrov je na sojenju namreč pričal, da bo predstavljal nevarnost za ženske, dokler bo živ. »Nekaj zlobnega je v meni. Razklan sem, v meni je neka strast, ki je ne morem nadzorovati. Žal mi je za to, kar sem storil svoji družini, a tega ne morem več popraviti,« je sodeč po sodnih dokumentih še razlagal izvedencu. V knjigi se za svoja dejanja ni opravičil, niti ni prosil za odpuščanje, čeprav bi nekakšno duhovno očiščenje lahko bilo eden od motivov za knjigo. Kako se avtobiografija prodaja, še ni znano. Vprašanje pa je, kdo, z izjemo morebitnih raziskovalcev človeške psihe, bi njegovo knjigo sploh kupil.