Sredi januarja se je na pomurski avtocesti med Vučjo vasjo in Dragotinci zgodila huda nesreča. Dvainpetdesetletni voznik tovornjaka s polpriklopnikom iz Ukrajine je zapeljal na desno bankino in nato nazaj na cesto, kjer se je vozilo prevrnilo in prebilo zaščitno ograjo. Patologi UKC Maribor so pred dnevi sporočili, da voznik ni umrl zaradi poškodb v prometni nesreči, ampak naravne smrti. Takšne nesreče niso redke. Po podatkih policije je bilo lani takih primerov 15, predlani 19, leta 2021 osem. »Pogostost zdravstvenih zapletov med vožnjo težko ocenimo, ker ne vodimo posebne statistike. Najpogosteje pa gre za slabosti med vožnjo in druga bolezenska stanja, ki vplivajo na zbranost voznika, sladkorno bolezen, epileptični napad in tako dalje,« pojasnjuje Maja Ciperle Adlešič z generalne policijske uprave. Na vprašanje, kaj se zgodi, če nekdo zaradi zdravstvenega zapleta povzroči nesrečo, v kateri druga oseba umre, odgovarja, da po zbranih obvestilih in ogledu nesreče vložijo kazensko ovadbo ali oddajo poročilo, tožilec pa potem sprejme odločitev glede kazenskega pregona povzročitelja.
Sum, da voznik
ni sposoben za vožnjo
Kaj pa, če obstaja le sum, da bi nekdo zaradi svojega zdravstvenega stanja lahko predstavljal nevarnost v prometu? »Če zdravnik posumi kaj takega in gre za zdravstveno stanje kratkotrajnega in prehodnega značaja, pacienta na to opozori. Enako, če mu predpiše zdravila, ki vplivajo na zmožnost vožnje (trigonike). Nekateri zdravniki imajo navado, da pacienti podpišejo, da so s tem seznanjeni. Ko pa gre za kronično stanje, kjer ni pričakovati izboljšanja, ima osebni zdravnik ali specialist možnost, da pacienta napoti k izvajalcu kontrolnih zdravniških pregledov. To ni vsak 'medicinec dela', za kontrolne preglede nas je v Sloveniji pooblaščenih kakih šest ali sedem,« pojasnjuje dr. Andrea Margan s Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa. Zdravniki imajo sicer še drugo možnost, in sicer da o sumu obvestijo upravno enoto, ki nato osebo pozove na kontrolni pregled.
Na takšen pregled lahko napoti tudi policija. »Na primer če nekdo vozi pod vplivom alkohola in povzroči nesrečo. Ali pa če recimo opazi, da je bila oseba po nesreči zmedena. O sumu, da ni sposobna za vožnjo, obvesti upravno enoto. Ta nato osebo obvesti, v kakšnem roku in pri katerem izvajalcu mora opraviti kontrolni pregled. Ugotavljamo, da policisti dobro opravljajo svoje delo. In tudi, da se v večini primerov, ko posumijo na nezmožnost, to tudi potrdi,« pove Marganova. Če se posameznik kontrolnega pregleda ne udeleži, izvajalec obvesti upravno enoto, ki začne postopek odvzema vozniškega dovoljenja. »Nekateri vabila na kontrolni pregled ne vzamejo resno in ne pridejo. Včasih pa na primer pokličejo svojci in povedo, da starš ne bo več vozil, potem pa se ugotovi, da vozi še naprej,« navaja primere starejših.
Tolerantnost zdravnikov
Težava pa je, da zdravniki o sumih, da je pacient potencialno nevaren za promet, večkrat ne poročajo naprej, saj imajo pomisleke, da bodo s prijavo porušili terapevtski odnos s pacientom. Najpogosteje psihiatri ali nevrologi, ko gre za epilepsijo. Ali pa pri odvisnikih. »Tolerantnost do alkohola je velika. Zdravnik recimo ve, da pacient veliko pije, da je morda že odvisen. A še nikoli nisem zaznala, da bi kdo o tem obveščal naprej. Treba pa se je zavedati, da je vsak, ki pije in sede v avto, potencialni morilec. Ne morem razumeti kolegov, ki pod pretvezo terapevtskega odnosa pacientov ne prijavijo. Včasih prej pacientovi otroci opozorijo zdravnika, da ni vse v redu, in prosijo, da ukrepa,« razloži sogovornica. Dodaja, da zdravniki niso policisti, so pa dolžni izboljšati zavedanje pacientov o lastni odgovornosti, prav tako o odgovornosti svojcev. »Imela sem primer hčere, ki je podvomila o očetovi sposobnosti za vožnjo. Njena hči, torej njegova vnukinja, ji je rekla, da noče, da jo še vozi na aktivnosti. Da sicer pride od točke a do točke b, ampak vožnja je nevarna, tvegana. In naj bo jasno, odvzeti vozniško dovoljenje ni lahko, sploh ljudem z oddaljenih območij, kjer ni infrastrukture. Kjer ljudje tudi do zdravnika ne morejo,« pove Marganova.
Zaradi tega si nekatere lokalne skupnosti pomagajo s tako imenovanimi prostoferji, prostovoljci, ki ljudi brezplačno prevažajo po nujnih opravkih. Služba je v veliko pomoč, a sogovornica opozarja, da nihče ne preverja vozniških sposobnosti teh v glavnem starejših voznikov. »Če imaš vozniško B-kategorije, še ne pomeni, da si sposoben za vožnjo. Lahko je voznik prostoferja v slabšem zdravstvenem stanju kot tisti, ki ga prevaža. Morda bi lahko bil pogoj za voznika, da opravi obnovitveni tečaj varne vožnje. Eno je, če vozimo sebe in svoje domače, drugo pa, če gre za tretjo osebo,« zaključuje Andrea Margan.
