Zaradi nasilja nad zdaj že nekdanjo ženo in zanemarjanja ter surovega ravnanja z otroki sodijo 60-letnemu moškemu, profesorju na eni izmed ljubljanskih srednjih šol. »Na začetku sem bila v njegovih očeh čudovita punca, nato božanska mati in tudi super gospodinja. Sčasoma je bilo teh presežnikov vse manj. Začel mi je očitati, da ne znam več kuhati, da sem slaba mama, duhovno dosti nižje, kot bi morala biti. Za moje prijateljice je govoril, da niso zadosti duhovno razvite, in sčasoma sem ostala brez njih. Prav tako brez staršev, ko se je sprl z njimi. Ostala sem sama. In začela sem mu verjeti, da je vse, kar govori, resnica …« je dogajanje na prostoru za priče opisovala žrtev.
Tako ona kot njuni otroci so bili deležni tudi izjemno grobega fizičnega nasilja. »Kako nasilen je bil, je bilo odvisno od tega, kako močno smo, kot se je izrazil, vzbudili zmaja v njem. Oklofutal te je, vlekel za lase, včasih te je na tleh še brcal. Običajno je pazil, da po obrazu nisi dobil modric ali da se jih je vsaj dalo zakriti. Včasih pa se ni mogel kontrolirati. Takrat sem šla v službo z modrico, preklana po obrazu, opraskana. Naročil je, naj o tem ne govorimo. V očeh drugih smo bili čudovita družina,« je pričala.
»Življenje je dal življenju«
Družina je živela na poseben način. On je pred leti na eni od kranjskih srednjih šol poučeval psihologijo, imel je tudi krožek duhovnosti. Tudi ko je izgubil službo, je duhovna skupina ostala. Člani so sledili njegovi filozofiji, na kakšen način duhovnost vključiti v vsakodnevno življenje. Močno so bili vključeni tudi v njegovo družinsko življenje; tudi na tak način so služili, kot je v njegovem žargonu pomenilo, da so mu dajali večino svojega zaslužka. Prek te skupine je v družino prišla tudi njegova bodoča žena, takrat 16- ali 17-letno dekle. Obtoženčeva žena jo je imela za prijateljico in zaupnico, dokler ji dekle ni povedalo, da je zanosilo z njenim možem. Ko ga je vprašala, ali je to res, je potrdil, češ da je moral dati življenje življenju. Po njegovih besedah je dekle čuvalo njune otroke in na tak način duhovno tako zraslo, da se ji je moral oddolžiti.
Nekako so živeli naprej, tudi žena je še enkrat rodila. A postopoma je »nova« dobivala vse pomembnejšo vlogo. »Mož je začel spodbujati najine otroke, da njo kličejo mama, mene pa z imenom. Krivi so se počutili, če tega niso naredili. Potem se je nasilje še stopnjevalo. Otroke je večkrat postrojil in spraševal, za koga se bodo odločili, zanj ali zame. Vedeli so, kakšen je pravilen odgovor. A je kljub temu večkrat sledilo nasilje. Sčasoma se je njegovo vprašanje spremenilo. Za katero mamo se boste odločili, jih je spraševal,« je opisovala. »Nova« je bila potem spet noseča, in ko je prišlo do razveze prvega zakona, je postala žena tudi uradno. Tudi ona zdaj sedi na zatožni klopi, saj je prav tako obtožena zanemarjanja in surovega ravnanja z otroki iz moževega prvega zakona. Mimogrede, poklicno se ukvarja z otroki, uči na eni od osnovnih šol v okolici Ljubljane.
Niso se smeli braniti
Zakaj ni prej odšla, je nekdanjo ženo vprašala sodnica Polonca Valentinčič Bertoncelj. Sicer zelo izobražena ženska je odvrnila, da ni videla izhoda. Govoril ji je, da ne bo več videla otrok. In res so po razvezi ostali pri njem. Bala se je, kaj bo z njimi, če nje ne bo zraven. Zato je še vedno dnevno skrbela za njihovo gospodinjstvo. Še vedno mu je tudi, tako kot v zakonu, dajala svojo plačo. Pred razvezo ji je naročil, kaj naj reče sodnici: da se je sama odselila stran, da je bila depresivna in da ni mogla skrbeti za otroke. »Tako sem tudi rekla, ker mene kot osebe takrat ni bilo več. Če ti nekdo leta govori, da si nevreden, nesposoben, nikakršen, smet. Ko te nekdo zmerja s prasico, kurbo, sfuko, ko govori, da vsi delajo bolje od tebe, hkrati pa grozi, da če ne boš delal po njegovo, ne boš več videl svojih otrok, imaš dejansko občutek, da si smet,« je pojasnila in dodala, da ji je ob razvezi pobral vse imetje. Še avto, ki je bil pisan nanjo, je vozil. In ga tudi prodal. Že precej prej jo je prepričal, da je nanj prepisala pol hiše. Večino denarja za nakup in obnovo so prispevali njeni starši in njihov pogoj je bil, da bo lastnica ona. »Potem pa mi je ukazal, naj polovico prepišem nanj, da je to edino pošteno. Šla sva k notarju in sem podpisala,« je priznala.
Podrobno so jo izprašali tudi o nasilju, ki je bilo po razvezi še pogostejše. Dovolj je bilo že, če mu ni bilo všeč, kar je skuhala. Pred agresijo se z otroki niso smeli braniti. »Roke smo morali držati ob telesu. Če si se zaščitil, ga je tako podžgalo, da je bilo še trikrat huje. Tudi vmešavati se nisem smela, na primer, če je napadel otroka (temu je rekel, da otroka 'čisti'),« je rekla. Enkrat se je vmešala: ko se je zbala, da bo sina z udarci ubil. »Klofutal ga je, boksal, nato spravil na tla in brcal. Ko sem se vmešala, je še bolj znorel. Zmerjal me je s prasico, začel boksati po obrazu, na tleh brcal in z mojo glavo tolkel ob tla. Potem je prišla ona in rekla: Nehaj, ni vredna. Nehal je in jaz sem se mu morala opravičiti. Bila sem vsa v modricah in zatekla. Naročil mi je, naj drugim povem, da sem imela lažjo prometno nesrečo. Res sem tako rekla,« je pričala. Na vprašanje, zakaj nasilja tako dolgo ni prijavila, pa odgovorila: »Če bi to storila, bi bila veleizdajalka. Rekel bi, da lažem, da sem nora, in vsi bi to potrdili. Žena, člani duhovne skupnosti, ustrahovani otroci.«
