Danes 29-letni Alžirec Fatah Rašid Adaouri se je 12. aprila lani zjutraj vrnil v sobo v azilnem domu na ljubljanskem Viču. Osem let starejši rojak Khierdine Tahraoui, s katerim sta si sobo delila, je že spal obrnjen proti steni. Adaouri ga je nenadoma napadel z nožem. Z desetcentimetrskim rezilom ga je zabodel v hrbet, zatilje, vrat, prsni koš, nadlaket in podlaket. Vsega skupaj enajstkrat. Rojak je zmogel moč, da se je pognal v beg, a je Adaouri stekel za njim. Tahraoui se je zatekel v jedilnico, kamor je poskušal vdreti tudi napadalec. Tako močno je tolkel po vratih, da je razbil steklo, a k sreči so ga takrat ustavili varnostniki, ki so si morali pomagati s solzivcem. Beg, varnostniki in hitra zdravniška pomoč so Tahraouija rešili gotove smrti.
Adaouri je bil zaradi tega obsojen na 16 let in sedem mesecev zapora ter najvišji možni, petletni izgon iz države, ki bo začel veljati po prestani kazni. Zatrjuje, da se dogodka ne spomni, da je »doživel mrk« in da Tahraouija ni nameraval ubiti, saj sta bila prijatelja. Zagovornik Peter Kobentar se je na sodbo pritožil, a je višje sodišče zdaj sodbo v celoti potrdilo.
V pritožbi je uveljavljal dva ključna ugovora. Prvič, trdil je, da ni šlo za poskus umora na zahrbten način. Pri zahrbtnosti je bistven obstoj zaupanja oškodovanca v času kaznivega dejanja in njegov občutek varnosti. Odvetnik je zagovarjal stališče, da bi moral biti oškodovanec buden, da bi lahko govorili o izkoriščanju zaupanja in zahrbtnem ravnanju. Višji sodniki so ga zavrnili, češ da tudi pravna teorija kot primer zahrbtnega ravnanja navaja dejanje proti speči žrtvi, ki se storilcu ne more zoperstaviti, česar se storilec zaveda. Opozorili so tudi, da sta oba potrdila, da sta bila prijatelja, delila sta si sobo, imela sta zaupen odnos. Oškodovanec se obtoženega ni bal, še dan pred napadom sta se družila zunaj doma, nič ni napovedovalo, kaj se bo zgodilo.
Alžirski izvidi nepotrebni
Druga pritožba obrambe se je nanašala na psihiatričnega izvedenca dr. Miho Derganca, ki je ocenil, da se je Adaouri v kritičnih trenutkih zavedal, kaj dela, in da je imel svoje ravnanje pod nadzorom. Bil je torej prišteven. Kobentar je izvedenčevo delo ocenil kot nestrokovno in terjal novega psihiatra. V pritožbi je zapisal, da si je mnenje ustvaril na podlagi izvidov UKC Maribor, ki »obtoženca 'nafila' z novimi zdravili in ga prikaže kot manipulatorja«. Višji sodniki so se strinjali, da si je pomagal z dokumentacijo forenzičnega psihiatričnega oddelka UKC, kjer je bil obtoženi po kaznivem dejanju petkrat hospitaliziran. A je upošteval tudi izvid zdravniškega pregleda takoj po kaznivem dejanju in dokumentacijo o psihiatrični obravnavi pred njim, ko so ga obravnavali zaradi odvisnosti od drog. Pregledal pa ga je tudi izvedenec sam.
Zagovornik se je opiral na pričevanje Tahraouija, da je Adaouri »nor« in da se je že v Alžiriji psihiatrično zdravil. Če bi hoteli ugotoviti njegovo pravo duševno stanje, bi morali pridobiti izvide iz domovine, je poudarjal Kobentar. A po oceni višjih sodnikov pretekli izvidi niso odločilnega pomena za oceno njegovega stanja v času kaznivega dejanja. Opozorili so tudi, da oškodovanec ni strokovnjak, ki bi lahko ocenjeval duševno stanje. In ravno zato so imeli izvedenca, ki je ugotovil, da pri Adaouriju ne gre za duševno motnjo ali manj duševne razvitosti, pač pa gre njegovo obnašanje pripisati manipulativnosti kot delu njegove osebnosti.
