Voznica alfe romea, ki so jo policisti v prometu ustavili v začetku julija 2022, je imela k načinu njihove obravnave številne pripombe. Vedli da so se neprimerno, postopek pa vodili nekorektno in nepravilno. Neupravičeno so ji očitali, da ni bila pripeta z varnostnim pasom, neutemeljeno zahtevali vozniško dovoljenje, ji grozili z odvzemom prostosti in celo, da bo morala iti v »ustanovo«, da bo opravila alkotest, čeprav ni kazala nobenega znaka, da vozi pod vplivom alkohola. Zaradi vsega tega je sprožila pritožbeni postopek pri sektorju za pritožbe zoper policijo, a so tam na koncu ocenili, da so policisti ukrepali, kot je za postopke v prometu običajno. Potem je tožila še državo in zahtevala 108.000 evrov odškodnine. A je tudi v tem primeru ostala praznih rok.
Povod, da so jo ustavili, je bil varnostni pas. Kot je pokazal postopek na sodišču, so policisti sprva mislili, da ni pripeta, pozneje pa ugotovili, da je pripeta na nepravilen način. Tožnica je opozarjala na razlike v pričevanjih policistov in zapisih v uradnih zaznamkih glede tega, vendar se sodišče s tem vprašanjem ni preveč ukvarjalo. Opozorilo jo je, da je po zakonu o varnosti cestnega prometa predvidena globa 120 evrov tako za tiste, ki niso pripeti, kot za tiste, ki niso pripeti na način, ki ga je predvidel proizvajalec vozila. Prav tako jo je opomnilo, da je plačilni nalog za ta prekršek izpodbijala tudi v sodnem postopku na podlagi zahteve za sodno varstvo, vendar ni bila uspešna. Ne policistom ne sodišču pa ni dokazala, da ji je na način, kot je bila pripeta, dovoljeno voziti iz zdravstvenih razlogov.
Povedala je, da ne pije
Drugi prekršek, zaradi katerega so jo oglobili, je bil, da policistu ni predložila vozniškega dovoljenja, čeprav je to zahteval. V tožbi je trdila, da ga je zahteval neupravičeno, čeprav so policisti »z vidno zaznavo« ugotovili registrsko številko avtomobila. Sodišče je odgovorilo, da je vsak voznik dolžan imeti pri sebi vozniško dovoljenje. In da čeprav je bilo njeno dovoljenje veljavno, ravnanje policista, ki je hotel, da mu ga pokaže, ni bilo v ničemer nezakonito. Šlo je za povsem običajno zahtevo.
Tretja pritožba voznice se je nanašala na preverjanje alkoholiziranosti. Trdila je, da so hoteli preizkusiti z alkotestom, čeprav ni obstajal noben indic za sum, da vozi pod vplivom alkohola. Kot je navedla, je bilo takrat jutro, policistom pa je povedala, da ne uživa alkohola. Pa so ji vseeno brez vsake zakonske podlage grozili z odvzemom prostosti in celo da bo morala v ustanovo, v Hrastovec, ker je je nevarna za ljudi. Grozili so ji tudi s prepovedjo vožnje in začasnim odvzemom vozniškega dovoljenja. Šlo je za izjave, ki so prizadele njeno dostojanstvo in vplivale na zmanjšanje njenih življenjskih aktivnosti, je zatrjevala.
Sodišče jo je poučilo, da policisti po zakonu smejo izvesti preizkus alkoholiziranosti (ki ga je nato sicer opravila in je bil negativen) in da je bila dolžna ravnati tako, kot ji je bilo odrejeno. Opozorilo jo je tudi na izpovedbo policista, zaslišanega kot priča, da preizkus opravijo pri 90 odstotkih vseh kršiteljev. In še na pričanje njene sopotnice, ki je povedala enako kot policista – da ji ni bilo rečeno, da jo bodo namestili v ustanovo (Hrastovec), ampak da jo bodo pridržali za 24 ur in ji odvzeli kri. Štiriindvajseturno policijsko pridržanje pa ne pomeni namestitve v socialnovarstveni zavod Hrastovec, kar si napačno razlaga.
Ravnali sorazmerno
Prvostopenjsko sodišče je na koncu sklenilo, da je bilo ravnanje policistov sorazmerno s stopnjo kršitve cestnoprometnih predpisov. Višje sodišče se je s tem v celoti strinjalo. Kot je zapisalo v sodbi, je država dolžna odškodninsko odgovarjati za škodo, ki bi jo njen organ, v tem primeru policija, v zvezi z opravljanjem službe povzročil tretji osebi. Pri tem je treba upoštevati tudi naravo dela tega organa, policija je na primer strogo vezana na pravila in zakone, katerih namen je preprečevanje samovolje. Po sodni praksi bi o protipravnem ravnanju lahko govorili, ko gre za kršitve oziroma napake, ki so namerne, zavestne, kot tudi v primeru drugih ravnanj, ki odstopajo od običajnih metod dela, službene dolžnosti in potrebne skrbnosti. V konkretnem primeru se nič od tega ni zgodilo.
