Konec tedna je bilo v gorah ogromno nesreč. Dve sta se končali tragično. Letalska policijska enota je bila skoraj več v zraku kot na trdnih tleh. En dan so sodelovali v petih, drug v kar šestih reševanjih v gorah. »Šest akcij v enem dnevu je veliko. Največ, kar smo jih zabeležili v zgodovini, je bilo osem na dan,« o pestrem koncu tedna razlaga Igor Podjed, vodja oddelka pilotov in že dvajset let pilot v letalski policijski enoti (LPE). Te številke se nanašajo samo na helikopterska reševanja, klasičnih je več, čez vikend pa sploh. V zraku so v petih minutah od klica.
Ni časa ne za hrano
ne za pristanek
»Vse se odvija zelo hitro. Sistemi v modernejših helikopterjih so ustvarjeni tako, da omogočajo čim hitrejši dvig od tal,« dodaja. V odgovor na vprašanje, ali ob helikopterju sedijo oblečeni in v »nizkem startu« kot denimo gasilci v kakem ameriškem filmu, se zasmeji. »Cela ekipa – dva pilota, tehnik, zdravnik, gorski reševalec in gorski policist – se zjutraj pripravi, poskrbi tudi za helikopter in opremo. Potem čakamo na klic,« opiše začetek delovnega dne. Ker lahko telefon zazvoni vsak trenutek, je v vmesnem času treba hiteti pri vseh opravilih. Tudi obisku stranišča. Nekatera pa odložijo za več ur. »V nedeljo smo si okoli poldneva naročili malico, pojedli pa smo jo okoli šestih zvečer,« pristavi. Na to so navajeni. Ob najbolj dinamičnih dnevih, ko si intervencije sledijo druga za drugo, včasih ni časa ne za hrano ne za pristanek helikopterja. »Zgodi se celo, da nas 'obrnejo' že vmes. Dobili smo klic za reševanje, ko smo imeli poškodovanega iz prejšnjega še v helikopterju. Pristali smo v bolnišnici, predali poškodovanca in se takoj vrnili v hribe,« opiše dneve, ko imajo zares veliko dela. Po daljših intervencijah se morajo na Brniku kdaj ustaviti le zato, da dotočijo gorivo. A takrat motorja niti ne ugašajo.
Svoje delo opravljajo profesionalno, za čustva, ki bi jih zanesla ob težjih intervencijah, ni prostora. A to ne pomeni, da se jih reševalne akcije ne dotaknejo. Posebno tiste s smrtnimi žrtvami. Dve takšni sta se pripetili prav konec tedna. V soboto popoldan je švicarski planinki spodrsnilo pri sestopu s Triglava čez Prag, čez skalni greben je padla v globino. Ni ji bilo več pomoči. Kakor tudi ne slovenski pohodnici, ki je v nedeljo pri sestopu s Češke koče proti Planšarskemu jezeru na območju Hudičevega klanca zdrsnila in padla več kot sto metrov globoko. Obe sta bili primerno opremljeni, obe sta umrli na kraju nesreče. »Čeprav piloti nismo v neposredni bližini svojcev ali prijateljev poškodovanih ali smrtno ponesrečenih, jih še vedno vidimo tam, zaznamo njihove občutke. In ni nam vseeno. Če je takšnih dogodkov v dnevu ali dveh več, je še dodatno naporno,« pojasni Igor Podjed. Najbolj obremenjujoče so intervencije, v katere so vpleteni otroci. Reševanja so si med seboj različna, konec tedna so v dolino odpeljali pohodnika, ki si je med sestopanjem s Kriških podov proti Vratom poškodoval nogo, v bližini Gamsovega skreta v Kamniški Bistrici so rešili nepoškodovanega planinca, ki se je zaplezal, zaradi zdravstvenih težav je na Pokljuki pomoč potreboval še en tuj pohodnik. »Pravzaprav se z razlogom reševanja niti ne ubadamo,« odvrne na vprašanje o neprimerno opremljenih planincih, o katerih zadnja leta na veliko poročamo.
Najbolj nevarno je slabo vreme
Zgodi se, da kdaj s helikopterjem ne morejo poleteti, običajno je vzrok izredno slabo vreme. »A takrat tudi v hribih ni ljudi,« komentira sogovornik. Morda v gorah takrat res ni pretirane gneče, se pa vedno najde kdo, ki se tudi v neprimernih razmerah prej nespametno kot pogumno poda v hrib. Prejšnjo sredo zgodaj zjutraj so s kamniškimi gorskimi reševalci reševali obnemogli pohodnici, ki sta zaradi nočnega neurja obtičali na območju Malih podov zahodno od Turske gore. Na turo iz Logarske doline sta se podali že ponoči, a ju je nekaj pred peto uro zjutraj presenetilo slabo vreme. Čeprav so bile nevihte napovedane. Reševanje je potekalo v zahtevnih vremenskih razmerah, težave je predstavljal predvsem veter. V takih razmerah je s helikopterjem težko lebdeti. Pri reševanju v strmih hribih morajo leteti zelo blizu stene, kar je nevarno tudi zanje. Z rotorjem lahko zadenejo ob skalo, z višine lahko prileti kamen, nevarno pa je tudi za tiste, ki jih z vitlom spuščajo iz helikopterja. Veter je neprijeten tudi za vse, ki so v helikopterju. Včasih trese tako, kot bi bili na vlakcu smrti, opisuje sogovornik. »Malo gor, malo dol.« Marsikomu je zato slabo. Njim ne, ki so tega vajeni, prej tistim, ki jih rešujejo.
Dež jim ne predstavlja večje težave, dokler je vidljivost dobra, se pa izogibajo toči, kar je težko, ker nikoli ne vedo, kje bo padala. Megla in oblaki so druga zgodba. »Poleti skušamo ujeti primeren trenutek med eno in drugo nevihto in takrat poleteti. Zgodi se, da kdaj v dolini pod Kredarico malo počakamo, da odpihne oblak, nakar imamo na voljo minuto ali dve,« opiše težavne razmere, v katerih se znajdejo piloti. Iznajdljivosti in takih trikov se ne da naučiti, piloti jih pridobivajo zgolj z izkušnjami. Samo te oblikujejo samostojnega pilota, ki lahko izpelje vse najzahtevnejše naloge. Že tako se lahko tudi takim pripeti nesreča. Kot denimo konec junija 1975, ko je ekipa s pilotom, ponesrečenim, zdravnikom in gorskim reševalcem v megli, dežju in med grmenjem s helikopterjem zašla v vrhove macesnov in zgrmela v skalno pobočje hriba Kancel nekaj sto metrov pod Kranjsko kočo. Vsi so umrli.
Letalska policijska enota ne pomaga le pri gorskih reševanjih, temveč opravlja tudi klasične policijske naloge (nadzor meje, prometa, spremljanje javnih prireditev), sodeluje v sistemu zaščite in reševanja (lani so pomagali gasiti požare na Krasu, pred leti pomagali v poplavah v BiH), prevažajo tudi tovore v nedostopne kraje, recimo v hribe, v zadnjem času pa so usposabljali makedonsko letalsko enoto in pomagali pri vzpostavitvi njihovega sistema.
