So varnostniki ravnali pravilno ali so prekoračili pooblastila, je sodišče odločalo v primeru tožbe 50-letnega moškega, ki se je 25. marca 2018 hotel udeležiti koncerta v športni dvorani. Pred dvorano se je prikazal kakih deset minut po začetku, pri sebi pa ni imel vstopnice. Varnostnikom je povedal, da jo imata žena in sin, ki sta že v dvorani. Prosil je, naj ga spustijo oziroma pospremijo noter, vendar niso hoteli. Takrat je odšel, a se je čez čas vrnil. Ko so se proti koncu koncerta odprla izhodna vrata, je stopil na hodnik, ki vodi v dvorano. Da bi ga ustavila, sta varnostnika uporabila fizično silo, klicala sta tudi policijo. Varnostnika sta ga poškodovala, utrpel je udarnino in poškodbo rame, zaradi katere je potreboval operacijo. Zato je varnostnike oziroma družbo, pri kateri so bili zaposleni, tožil; zaradi povzročenih telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju je zahteval 30.000 evrov odškodnine.
Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da so varnostniki ukrepali po predpisih, in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnik se je zato obrnil še na višje sodišče, vztrajal je, da je bila proti njemu uporabljena pretirana fizična sila. Varnostnika, ki sta ga poškodovala, sta imela 40 in 25 let, bila sta tudi trenirana za napad in obrambo oziroma obvladovanje oseb. Lahko bi ga obvladala z ustreznim prijemom in ga ne bi poškodovala, je zapisal v pritožbi.
Uporaba sile dopustna
Pravila ravnanja varnostnikov sicer določa zakon o zasebnem varovanju. Uporaba ukrepov mora biti strokovna in sorazmerna cilju ob upoštevanju človekovih pravic in svoboščin. Kar pomeni, da mora varnostnik ukrepati tako, da z najmanjšimi škodljivimi posledicami doseže izvršitev naloge. Pri tem nihče ne sme biti podvržen mučenju, nečloveškemu, ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Osebo mora s pravili varovanja in redom na varovanem območju seznaniti pravočasno in razumljivo. Pred izvedbo ukrepa pa jo, če je to glede na okoliščine le mogoče, s tem seznaniti, jo opozoriti na posledice in tako omogočiti, da se z upoštevanjem opozorila ukrepu izogne. Varnostnik mora z ukrepom prenehati takoj, ko prenehajo razlogi, zaradi katerih je bil uporabljen, ali če oceni, da naloge na tak način ne bo mogel opraviti. Posebej skrbno in obzirno mora ravnati z otroki in mladoletniki, invalidi, starejšimi in bolnimi, vidno nosečimi ženskami in drugimi šibkejšimi, upoštevaje njihove posebnosti, ki jih je mogoče opaziti. Uporaba fizične sile je dovoljena le izjemoma, in sicer če osebi drugače ne more preprečiti neupravičenega vstopa na varovano območje, je od tam odstraniti in podobno.
Tako prvostopenjsko kot višje sodišče sta se strinjali, da tožnik ni hotel upoštevati pravil. Ker je bil večkrat opozorjen, da ne sme na prireditveni prostor, a je vseeno vztrajal, ponovno opozorilo ali ustna odredba ni bila več smiselna. Uporaba določene vrste sile je bila torej dopustna. A treba je oceniti (kar prejšnje sodišče ni naredilo), ali je bil uporabljeni ukrep sorazmeren.
Uporabljena sila prevelika
Nobeno od sodišč varnostnikom ni verjelo, da je obiskovalec enega od njih udaril. Fizično ni bil agresiven, le »verbalno«. Upoštevali so tudi izpoved varnostnika, da je šlo za varovanje na dogodku z nizkim varnostnim tveganjem. Tožnik se varnostnikom pred uporabo fizične sile ni fizično upiral, le njihovih ustnih odredb ni upošteval. Zato je bila uporabljena sila, ki je povzročila akutne poškodbe, prekomerna. Varnostniki bi morali uporabiti najmilejši možni ukrep, da ne bi prišlo do nepotrebnih poškodb, je ocenilo višje sodišče. Pred tem bi ga morali z ukrepom seznaniti in ga opozoriti na posledice. Zaključek: varnostniki so prekoračili svoja zakonska pooblastila.
O odškodninski odgovornosti torej ni dvoma, a tožnik je k posledicam prispeval tudi sam. Ni upošteval navodil, ampak se je prerekal in večkrat poskusil vstopiti na varovano območje. S tem je sam izzval uporabo strožjega ukrepa (fizične sile), namesto zgolj opozorila ali ustne odredbe. Ko je vstopil v enega od tunelov, kamor osebe brez vstopnice niso smele, je moral vedeti, da ga bodo varnostniki prej ali slej odstranili. »Po oceni pritožbenega sodišča znaša njegov prispevek k nastali škodi 30 odstotkov, zato ima pravico le do sorazmerno zmanjšane odškodnine, torej do 70 odstotkov odškodnine, ki bi mu sicer pripadala,« piše v sodbi višjega sodišča. Na prvostopenjskem pa je zdaj, da odloči o višini odškodnine.
