Petinštiridesetletni Črnomaljec Niko Stariha je oktobra 2019 v zaporu na ljubljanski Povšetovi zažgal svojo sobo številka 58. »Opravljal sem nočne obhode, ko se je sprožil požarni alarm. S kolegom sva šla do sobe v pritličju. Malce sem odprl vrata in videl plamen. Šel sem po gasilni aparat. Spet sva počasi odprla vrata in začela gasiti. Za vrati je bila postavljena barikada, ki je gorela. Z maskama na obrazu sva gasila in, kolikor se je pač dalo, odstranjevala barikado. Ko so prišli še drugi pravosodni policisti, jim jo je uspelo odstraniti. Mislim, da je Stariha stal ob odprtem oknu. Vse je bilo zadimljeno, nič se ni videlo. Ko smo se prebili do njega, smo ga odpeljali ven,« je dogajanje 19. oktobra 2019 okoli pol pete zjutraj na sodišču opisoval eden od pravosodnih policistov.
S še dvema kolegoma so razložili, da je gorelo hitro, a k sreči so tudi sami hitro ukrepali. Stariha je za barikado uporabil posteljo, omaro, mizo in stol. Na sebi pa je imel mokra oblačila, tudi obraz si je zaščitil z mokro cunjo, da bi se zaščitil pred plameni. Stal je ob odprtem oknu. Ko so ga pozvali, naj pride ven, se ni odzval, zato so ga morali odvleči. »Ne vem, ali je bil v šoku ali je bil že tako omotičen,« je povedal eden od paznikov. Na vprašanje, ali je v sobi kaj govoril, je pravosodni policist pojasnil, da je prosil za pomoč. Ko ga je zagovornik Peter Kobentar vprašal, za kako resen požar je šlo, je odvrnil, da bi se v sobi verjetno zadušil, če ne bi dobil pomoči.
V obtožnici piše, da je ogenj uničil vzmetnico, rjuho, blazino in tisto, kar je bilo še na postelji, ožgal je tudi precej drugega inventarja. Povzročil je za dobrih 700 evrov škode, požar pa naj bi predstavljal nevarnost tudi za 179 preostalih zapornikov in pripornikov, in če ga ne bi pogasili, bi se lahko razširil na 2,7 milijona evrov vredno zaporniško stavbo. Obramba o slednjem sicer dvomi; Kobentar je predlagal izvedenca, da bi ocenil, ali bi se ogenj lahko razširil na sosednje prostore, na kakšen način in v kolikšnem času.
Težave tudi v drugih zaporih
Stariha je pričanja poslušal brez besed. Ker ga zaradi pomanjkanje osebja za spremstvo iz koprskega pripora niso mogli pripeljati, je bil s sodno dvorano v Ljubljani povezan prek videokonference. Že na začetku obravnave je proti temu protestiral, ker ni uspel, je zahteval selitev sojenja na drugo sodišče, ker da je ljubljansko pristransko. Sodnica Katarina Gabrijel - Muhič je predlog zavrgla – ocenila je, da je neobrazložen in neutemeljen ter da ga je Stariha podal le zaradi zavlačevanja postopka in spodkopavanja avtoritete sodišča. Ko ga je pozneje spraševala, ali ima za priče kako vprašanje, je vedno odgovoril, da ne bo spraševal zaradi pristranskosti sodišča. »Hvala za odvzem spanca, da ste iz človeka naredili zombija. S tem sodiščem ne bom sodeloval,« je bil eden od njegovih odgovorov.
Da ni preveč pripravljen za sodelovanje, je dokazal že na prejšnjih dveh obravnavah, ki ju niso mogli izpeljati. Prvič to ni uspelo, ker je vmes zamenjal odvetnika – s prejšnjim namreč sploh ni hotel komunicirati. Minuli teden pa je zavrnil videokonferenčno povezavo, a ker je kazalo, da bodo obravnavo vseeno izpeljali, je protestno zapustil prostor v koprskem zaporu, od koder je povezava potekala.
Gre za starega znanca sodišč. Obsojen je bil že okoli tridesetkrat, večinoma zaradi tatvin, pa tudi zaradi lažje in hujše poškodbe, napada na uradno osebo, ki opravlja naloge varnosti, trgovine z drogo, ogrožanja varnosti, krive ovadbe, kršitve nedotakljivosti stanovanja, preprečitve uradnega dejanja uradni osebi in tako dalje. Samo tri dni po tistem, ko je zanetil ogenj na Povšetovi, je (tudi tam) na hodniku z ostrim predmetom napadel pravosodnega policista, ravno enega teh, ki so ga rešili iz plamenov. K sreči se je napadeni hitro odmaknil in jo odnesel le s strgano srajco. Preselili so ga v celjski zapor, kjer pa se je še isti mesec zabarikadiral v celico in pravosodne policiste obmetaval s steklom, izruval celo straniščno školjko s kotličkom vred in povzročil pravo poplavo. Še več, iz stene naj bi skušal izruvati tudi električno vtičnico, s čimer bi elektrificiral vodo, kar bi lahko njega in paznike stalo življenje. A na srečo jim ga je uspelo obvladati, po incidentu pa so ga namestili v posebno sobo. Ker se tudi tam ni umiril, so ga odpeljali na forenzični oddelek mariborske psihiatrije, kjer pa ga prav tako niso zadržali dolgo, saj naj pri njem ne bi zaznali psihičnih motenj, pač pa le, da manipulira z ljudmi.
