Trije pravosodni policisti so včeraj na sodišču obkrožili sicer vklenjenega 34-letnega Sedina Šišića. Začetka sojenja se je namreč udeležilo več svojcev žrtve, 64-letnega Dragana Graovaca, ki niso skrivali, da so zaradi smrti očeta, brata, strica zelo pretreseni. Zato so bili potrebni dodatni varnostni ukrepi.
Šišiću, sicer bosanskemu državljanu, tožilec Darko Simonič očita, da je na zahrbten in grozovit način ter iz koristoljubja v začetku septembra lani umoril podjetnika iz Zgornjega Dupleka. V njegovi delavnici naj bi bil Graovaca najprej s pestmi dvakrat udaril v obraz, nato ga po glavi najmanj dvakrat udaril z neznanim topim kovinskim predmetom, ko pa je 64-letnik padel na tla brez zavesti, pa ga je še najmanj enkrat silovito udaril s topim lesenim predmetom, najverjetneje polenom. Graovačevo truplo sta šele dan kasneje našla znanca, ki sta prišla na obisk. Motiv za zločin naj bi bila tatvina puške. Graovac naj bi bil ljubitelj orožja, doma je imel kar nekaj kosov. Šišić naj bi bil Graovacu ukradel puško, slednji pa jo je hotel nazaj. A puško je tat medtem že prodal. Moška sta se poznala nekaj mesecev, saj je več tujih delavcev stanovalo v hiši v Spodnjem Dupleku, ki je bila v bližini doma Graovaca, in so se pogosto srečevali.
Tatvino priznal, umora ne
Po prepričanu tožilstva je Šišić Graovaca obiskal pod pretvezo, da se dogovorita okrog puške, dejansko pa je prišel, da ga umori in na ta način poskrbi, da mu zaradi tatvine ne bo treba nazaj za zapahe. V preteklosti je bil namreč že zaprt zaradi premoženjskih deliktov in nasilništva. Po umoru se je vrnil v službo in nadaljeval delo na strehi, po končanem delavniku pa je zapustil Slovenijo in odpotoval v rodno Bosno.
Včeraj se ni želel zagovarjati, je pa sodnica Maša Blažeka prebrala njegovo izpoved ob privedbi 17. septembra lani. Takrat je sicer priznal tatvino puške, a da ni kradel sam. Moril pa ni, na dan zločina Graovaca sploh ni videl, je zagotovil. Ko so našli truplo, naj bi mu sodelavca in rojaki dejali, naj ne hodi v Duplek, saj je tam polno policije, sam pa nima urejene prijave za bivanje. Naj odide nazaj v BiH, so mu svetovali in mu celo kovček pripeljali na obrobje Maribora. Policistom pa so isti ljudje, je razlagal v svoj zagovor, trdili, da se izmika preiskavi. Ko se je čez nekaj dni vračal v Slovenijo, so ga prijeli že na meji. Glede njegovih sledi v delavnici je povedal, da so tja hodili vsi, ne le on. Najbolj ga sicer bremeni krvava sled obuvala, ki se po oceni forenzikov ujema z njegovim čevljem, pa tudi njegove sledi na polenu, in predvsem Šišićeva vetrovka, na kateri so našli kri umorjenega.
Pod rjuho zagledal roko
»Večkrat sem se, ko sem se vračal z dela, ustavil pri Dušanu. Tako je bilo tudi tistega dne,« je včeraj pričal Mirko V. Delavnica je bila zaklenjena, a imel je ključe in je odklenil vrata. Na tleh je nekaj videl, bilo je pokrito. Ko je nalahno dvignil rjuho, je zagledal roko, je opisoval dan grozljive najdbe. Pričali so tudi žrtvini sorodniki. Povedali so, da je bil pošten, delaven, veseljak in predvsem dobričina, vsem je želel pomagati. Prijateljica pa je razložila, da je bil nekaj dni pred zločinom drugačne volje. Ko ga je o tem povprašala, ji najprej ni želel dogovoriti, kasneje pa poslal SMS, da se je »zapletel v hudo sranje« in ji povedal za puško. Tudi nečak je na prostoru za priče izpostavil krajo puške. Slišal je, ko je eden od stanovalcev iz hiše, kjer so bivali tuji delavci, govoril o puški, a ko je strica po tem povprašal, je odvrnil, da se bo že uredilo.
Kot zadnji je pred sodnico stopil izvedenec dr. Peter Kadiš. Povedal je, da je 64-letnik umrl zaradi hude poškodbe glave in možganov. Udarca s topim predmetom v zatilni del glave sta ga onesposobila, a takrat je bil še živ. Najmanj en silovit udarec s širokim topim predmetom (domnevno polenom) pa je bil usoden.
