V sodnih dvoranah se dogaja marsikaj. V kazenskih postopkih za to poskrbijo obtoženci, priče, odvetniki, tožilci in izvedenci, pa tudi sodniki. Slednji včasih tudi presenetijo. Ena odmevnejših sodnih odločitev v zadnjem času se je zgodila v primeru Odrezana roka. Kot je znano, je bila Julija Adlešič obtožena, da si je s krožno žago namenoma odrezala levo roko, da bi se dokopala do 1,2 milijona evrov zavarovalnine. Zagovarjala se je, da je šlo za nesrečo in da je vanjo med žaganjem vej skočil pes, zaradi česar je padla na žago. Da bi preveril njen zagovor, je nacionalni forenzični laboratorij opravil več preizkusov z žago, pri čemer so rezali svinjske tačke. Nakar so višji sodniki ob razveljavitvi obsodilne sodbe presenetili z odločitvijo, da je treba preizkus žaganja opraviti na človeškem kadavru. Izvedenec je namreč dejal, da svinjske okončine niso v celoti primerljive z roko.
Okrožno sodišče se je na ponovljenem sojenju znašlo pred zapleteno nalogo: ubogati bi moralo višje sodišče, a kako? Izkazalo se je, da ne bo zadostovalo kakršno koli truplo, ampak bodo morali najti takšno s podobno konstitucijo, kot jo ima obtoženka, na kakršno pa naletijo morda enkrat na leto. Poleg tega bi potrebovali celo truplo, preizkus pa bi bilo treba opraviti izjemno hitro – v 24 urah po nastopu smrti.
Še preden bi našli primerno truplo za preizkus rezanja roke, bi morali pridobiti dovoljenje svojcev, da se kadaver uporabi za ta namen, ter komisije za medicinsko etiko. Po besedah izvedenca česa podobnega v njegovi 40-letni karieri na sodni medicini niso delali, so pa v nemškem Hamburgu ob velikem zgražanju javnosti za potrebe nekega primera s sekiro sekali roke. »To so hude stvari. Truplo je treba postaviti na žago. Ampak bomo, če bo treba,« je izjavil. Kdo ve, kako bi se vse skupaj končalo, če ne bi gordijskega vozla presekali Adlešičeva in soobtoženi: krivdo so se namreč odločili priznati. Tudi njim ni bilo do sodnega postopka, ki bi se vlekel v nedogled.
Še ena verjetno še bolj nenavadna odločitev sodišča ostaja v spominu, pa je od nje že skoraj 15 let. V kazenskem postopku zoper obtoženo umora hčerke v okolici Ljubljane se je sodnica odločila zaslišati jasnovidko, ki naj bi »videla« morilca. Ta je pričala, da obtoženka ni kriva, s prstom pa pokazala na nekega nedefiniranega »temnega moškega z Goriškega, ki študira na Obali«. To obtoženki sicer ni bilo v nobeno korist, saj je bila vseeno obsojena. Odločitev o zaslišanju jasnovidke so takrat pravni strokovnjaki za Dnevnik ocenili kot zelo nenavadno, nedopustno oziroma kot nekaj, kar bi bolj »sodilo v roman ali pa med znanstveno fantastiko, ne pa v resen kazenski postopek«.
Sodniki včasih presenečajo tudi z drugačnimi potezami. Zdaj že nekdanji sodnik je, denimo, na sojenju za umor poslal iz sodne dvorane tožilko, ki je (po mnenju večine na povsem dostojen način) ugovarjala nekaterim njegovim izjavam. Označil jo je za nesramno, da opleta z jezikom in da ima problem z »elementarno kulturo«. Mnogi so dvignili obrvi tudi nad potezo sodnika, ki je ob koncu večurnega zaslišanja tujega izvedenca povabil na večerjo. In še bi se dalo naštevati.
Spoštovanje dostojanstva
in avtoritete sodišča
Dr. Miha Hafner z ljubljanske pravne fakultete, ki smo ga prosili za komentar, pravi, so navedene odločitve vsebinsko precej različne. Prvi dve se nanašata na dokazovanje. »Pri tem je treba poudariti, da v našem kazenskem postopku velja načelo proste presoje dokazov. To med drugim pomeni, da sodišče (z nekaj izjemami) ni vezano na nobena posebna formalna pravila, na kakšen način in s katerimi dokaznimi sredstvi bo določena dejstva dokazovalo. Dolžnost sodišča pa je, da dejansko stanje v konkretni kazenskopravni zadevi čim bolj razjasni. Če stranka meni, da je neki dokaz nezanesljiv ali nedovoljen, lahko dokaznemu predlogu nasprotuje oziroma zahteva izločitev dokaza. Seveda ima tudi možnost pritožbe. O teh očitkih nato presodi pritožbeno sodišče,« pojasnjuje Hafner.
Druga dva primera pa se nanašata na procesno vodstvo obravnav in vedenje sodnikov. Po Hafnerjevih besedah na splošno velja, da je procesno vodstvo obravnav v rokah predsednika senata oziroma sodnika posameznika. To pomeni tudi, da mora predsednik senata skrbeti za nemoten potek procesnih dejanj, zagotavljanje reda v sodni dvorani in da vsi udeleženci kazenskih postopkov spoštujejo dostojanstvo in avtoriteto sodišča. »Vendar pri tem sodniki seveda niso neomejeni. Zavezuje jih cela vrsta dolžnosti. Med drugim morajo ves čas paziti, da s svojim vedenjem in ravnanjem varujejo nepristranskost in neodvisnost sojenja. Pri tem je pomembno tudi ohranjanje videza nepristranskosti v javnosti. Te dolžnosti izhajajo že iz ustave, podrobneje jih urejajo nekateri zakoni, nenazadnje pa tudi kodeks sodniške etike. Kodeks se nanaša tako na ravnanje sodnikov pri izvrševanju sodne funkcije kot tudi na njihovo vedenje zunaj sodišča,« opozarja Hafner.
