Miloš Štikavac in Kristjan Demirović sta bila 2. januarja okoli pol sedme ure zvečer v toaletnih prostorih glavne ljubljanske avtobusne in železniške postaje. Tam naj bi Matija G. po poprejšnjem dogovoru z 22-letnim Štikavcem od njega kupoval drogo. Sodeč po obtožnici mu je Štikavac dal zavitek, v katerem naj bi bil kokain, ko se je kupec sklonil do nahrbtnika po denarnico, pa naj bi ga Štikavac s kovinsko palico mahnil po glavi. Padel je po tleh, 22-letnik pa naj bi ga še naprej tepel po glavi in rokah. 25-letni Demirović naj bi mu medtem vzel denarnico s 300 evri, osebno izkaznico, bančno kartico in nekaj drugimi karticami. Po dodatnem pregledu nahrbtnika sta šla, Matija G. pa je stekel za njima. Ko ju je ulovil, je Demirovića prijel za ramo, ta pa je s pestjo udaril po glavi, da se je še drugič znašel na tleh.
Štikavcu tožilstvo očita neupravičen promet z drogami, rop in povzročitev lahke poškodbe, pajdašu pa »le« rop. Prvi je od tistega dne v priporu, Demiroviću pa so teden pozneje klasičnega nadomestili s hišnim priporom. 25-letnik je svoj zagovor napovedal za konec postopka, Štikavac pa je že v preiskavi zanikal dejanja. Pojasnil je, da je Matija G. skušal drogo prodati njemu, prav tako naj bi ga on napadel prvi, sam pa je le udaril nazaj. Tako s pestjo kot s palico. Demirović je bil res zraven, a ni vedel, za kaj gre, niti ni sodeloval pri ničemer, je Štikavac opisal dogajanje. Priznal je, da je Matiji vzel denarnico z nekaj drobiža in drogo, ki so mu jo kasneje zasegli (27,6 grama MDMA in 15,2 grama heroina). »Ker oškodovanca zaradi višje sile ne moremo zaslišati, bi predlagal analizo morebitnih njegovih sledi na zaseženi drogi. To bi dokazalo, da Miloš že od začetka govori resnico,« je tričlanski sodni senat z Rokom Kobalom na čelu nagovoril Štikavčev zagovornik Maksimiljan Gale. Oškodovanca ni mogoče zaslišati, ker je v vmesnem času umrl.
Dobili naslov in fotografijo
»Kritičnega dne sem vzel MDMA, kokain in flormidal,« je v ponedeljek mimogrede navrgel Štikavac, njegov zagovornik pa je na osnovi tega podal predlog za odreditev izvedenca psihiatrične stroke, ki bi ugotavljal, ali bi droge lahko vplivale na prištevnost njegove stranke v trenutku kaznivega dejanja. Štikavac je bil na ponedeljkovem naroku, v nasprotju s soobtoženim, dokaj glasen. Med pričanjem policistov se je vidno razburil: »Gospod sodnik, vam lahko nekaj povem? Gospod laže.« To se je navezovalo na pričanje ljubljanskega policista Sandija Kranjca, da je vrata stanovanja, v katerem so ju le nekaj minut po kaznivem dejanju prijeli, odprl moški, lastnik stanovanja, in jim dovolil vstop. Gre za njihovega starega znanca, ki so ga na tem naslovu že večkrat obiskali, pa jih ni nikoli »naganjal« stran, je še pričal policist. »Vsega se spomni, ne pa tudi tega, da je vrata odprla ženska,« se je hudoval Štikavac. Obramba namreč dvomi o zakonitosti policijskega postopka ob vstopu, češ da je vrata odprl nekdo drug in policisti tako niso imeli pravice oziroma dovoljenja za vstop v stanovanje.
Kako pa so policisti sploh vedeli, kje osumljenca iskati? Tja jih je usmeril oškodovanec. »Rekla sta mu, da če želi kakšne težave, naj se oglasi na Taboru,« je pričal policist Blaž Stermecki, ki je 2. januarja na avtobusni postaji govoril z Matijo G., potem pa si ogledal še posnetke nadzornih kamer. Policija je tako imela opis osumljenih, morebiten kraj, kamor sta se zatekla, med potekom identifikacije na tistem naslovu pa je Stermecki kolegom poslal še njuno fotografijo, ki jo je dobil z enega od posnetkov.
Na kraju je bilo sicer pet ali šest policistov, tudi posebna policijska enota, ki je bila v času prijave napada na poti na varovanje nogometne tekme v Stožice. Na vprašanje sodnika, ali v takih primerih osumljenca običajno lovi toliko ljudi, je policist Željko Cvijanović odvrnil: »Ocenili smo, da gre za večje varnostno tveganje, saj na tem naslovu postopki običajno niso bili mirni.« Dodal je še, da tam sicer živi »znani narkoman«. Kljub temu nobeden od policistov ni nosil telesne kamere, tako da posnetkov identifikacije osumljenih, poučitve o pravicah in aretacije ni. Policisti vztrajajo, da so storili vse tako, kot morajo.
